Vsak ima svoje kriterije, po  katerih se na volitvah odloča, komu podeliti svoj glas.  Skupek vseh teh odločitev na koncu prinese razdelitev političnega prostora. Razlogi so seveda različni od posameznika do posameznika. Eni se odločajo na podlagi ideologije, drugi  ker jim je všeč kakšna osebnost, tretji zaradi starih zamer, četrti zaradi česa spet drugega.

Ena skupina državljanov, večinoma podpornikov stranke SDS, je za glavno temo predvolilnega časa postavila zaporno kazen njihovega voditelja, Janeza Janša. Zanje to predstavlja tisto ključno točko, mimo katere ni mogoče. V obsodbi vidijo napad nase in pod vprašaj postavljajo delovanje celotnega pravosodja. Tudi mediji so tej temi posvetili ogromno časa, tako da so se z njo morali ukvarjati tudi v drugih političnih strankah. Doživeli smo proteste, odhod kandidata SDS s predvolilnega soočenja, izjavo duhovnika, da bodo tisti, ki ne bodo volili stranke s predsednikom v zaporu, v grehu, celo postavljanje pod vprašaj legitimnosti volitev.

Zame usoda predsednika SDS ni najbolj pomembna. Zaupam sodstvu in ne verjamem v teorije zarote. Ne počutim se ogroženega, ne bojim se, da bi lahko tudi sam končal v zaporu zaradi kakšnega montiranega procesa. Zame je Slovenija pač svobodna in demokratična država članica EU in NATO pakta, s številnimi gospodarskimi problemi in kar nekaj korupcije, nikakor pa ne Severna Koreja. Kar je najbolj pomembno zame in na podlagi česar se bom odločal, je odnos političnih strank do privatizacije. In tukaj moram poudariti, da se v odnosu do privatizacije skriva še marsikaj drugega, kot samo prodaja državnih podjetij, uspešnih ali ne. Tukaj se skriva pristop do reševanja problemov v državi, pogled na to, kaj deluje in kaj ne, kako država mora delovati in kakšen obseg mora imeti.

V predvolilnih soočenjih smo bili deležni dveh pogledov na reševanje krize.  Na eni strani so tisti, ki želijo privatizacijo državnih podjetij, nižanje davkov, krčenje javnega sektorja, manj birokratskih ovir, več  klasičnega ekonomskega liberalizma. Na drugi strani so tisti, ki verjamejo, da je državno lastništvo nad podjetji lahko tudi dobro, da je javni sektor ravno dovolj velik, četudi ga je treba reformirati, da novi davki niso potrebni, a je večja obremenitev bogatih vseeno upravičena. Površno bi lahko ti dve strani delili na ekonomske liberalce in ekonomske socialiste, s tem da bi na prvi strani na robu bili NSi, na drugem pa Združena levica, vmes pa bi uvrstili druge stranke, ene bolj na liberalni, druge bolj na socialistični strani.

Še dlje gre. Ta delitev se prenaša tudi na pogled na socialno državo, na odgovornost in samostojnost posameznika, zaradi česar bo ena stran bolj naklonjena zasebnim šolam in zdravstvu, zasebnim pokojninskim stebrom, nižanju podpor brezposelnim, druga pa bo zagovarjala javno šolstvo in zdravstvo in bo verjela v raznovrstne pomoči države prikrajšanim. Na eni strani bo vitka država, ki bo le malo skrbela za državljane, saj se bodo ti morali postaviti na svoje noge, na drugi bo država varuška, ki bo včasih še celo preveč posegala v njihova življenja. Na eni strani bodo nižji davki, na drugi več prerazdeljevanja od bogatih revnim.

Sam izvor gospodarske krize vidim v napakah finančne oligarhije v ZDA in zahodni Evropi. Prav slabo reguliran finančni sektor, razkol med to virtualno in realno ekonomijo, je privedel do neizbežnega zloma in ceno smo plačali tudi v Sloveniji, saj v  tesno povezanem svetu drugače niti ni moglo biti. Zaradi silovitega zadolževanja, ne le  držav, ampak gospodarstva in posameznikov, so ti dolgovi v razmerah padca BDP in nižjih prilivov v proračun ustvarili dolžniške krize. Države so se začele lotevati te krize tako, da so reševale finančni svet, breme pa preložile na najšibkejše in na javne sektorje, čemur lahko na kratko rečemo kar socializem za bogate. Za banke tako nobena količina denarja ni bila premajhna, medtem ko so bili zaposleni v javnem sektorju predstavljeni malodane kot paraziti, na revnejše sloje se pa tako nihče ni oziral. Ni dvoma, da so krizo za uresničevanje svojih interesov izkoristili tisti, ki so želeli razbremenitev gospodarstva in zmanjšanje moči zaposlenih in države. Z brezglavim krčenjem proračunskih izdatkov so krizo le še poglobili, saj je potrošnja padla, gospodarstvo se je še krčilo in prilivov v proračune je bilo vedno manj. Ta postopek je trajal tako dolgo, dokler nismo dosegli nekega dna, od katerega se zdaj kakšno leto počasi oddaljujemo. Stopnje gospodarske rasti so namreč po Evropi, celo v ZDA, dokaj nizke.

Reševanje krize z zategovanjem pasov, razprodajo, napadom na javni sektor, ni delovalo nikjer. Države kot so Grčija, Ciper, Irska, Španija, Portugalska, tudi Slovenija, so ceno za ta nedelujoči projekt drago plačale. Še več, celo države, ki veljajo za uspešne, kakor Nemčija, niso dosegle kakšnih res velikih uspehov.

Strinjam se, da mora javni sektor z manj zaposlenimi biti bolj učinkovit. Reforme morajo pripeljati do tega, da zaposleni v javnem sektorju po večini ne bodo delali več, ampak bodo več naredili, kar je možno s poenostavitvami, manj papirnimi vojnami. Odpraviti je treba tudi številne ovire, ki grenijo življenje gospodarstvu in navadnim državljanom. To pa ne pomeni, da je na mestu radikalno sekanje, celo po tistih, ki za svoje delo že tako zaslužijo zelo malo. Podpiram tudi omejevanje števila raznih agencij, racionalizacijo delovanja države, s čimer bo odpadlo še eno breme za proračun. Strinjam se tudi, da je država marsikje zelo slab lastnik in je potrebna večja odgovornost. Nujen je tudi nazdor nad javnimi naročili in investicijami države.

Če podpiram rahlo manjši javni sektor, ki se letno krči tja do enega odstotka, boljši javni sektor, ki je resnični servis ljudi pa ne verjamem v rešitev v radikalni preobrazbi države in prevalitvi cene na navadne državljane. Ne verjamem, da bo razprodaja rešila državo. Ne verjamem, da je naša rešitev popolna predaja prostemu trgu, niti ne verjamem da imajo v razmerah umika države na obrobje vsi enake možnosti. Z razrastom zasebnega šolstva in velikimi dohodkovnimi razlikami zagotovo ne. V Sloveniji tega res še ni, ampak želje nekaterih so dobro razvidne.

Zato bodo na mojo odločitev na predčasnih  volitvah v Državni zbor  vplivala predvsem stališča političnih strank do privatizacije in prihodnje usmeritve države pri reševanju gospodarske krize. Nočem več poslušati gospodinjskih primerjav, češ da ni mogoče porabiti več, kot se ustvari, kot da se podjetja ne bi nikoli zadolževala, da bi v prihodnosti dosegla rast.  Nočem več videti javnega sektorja v vlogi krivca za vse slabo, ampak kot del rešitve. Slišati pa hočem o investicijah, o boljšem upravljanju podjetij v državni upravi, o socialni državi, ki skrbi za vse svoje državljane, o hitrejšem sodstvu, o dobro zasnovani strategiji kaj v tej državi sploh hočemo početi in na katerih področjih mora zato država imeti veliko vlogo, s katerih področij pa se naj umakne. Verjamem v pozitivno vlogo države, ki za svoje delovanje potrebuje tudi sredstva. Zame je to boljša opcija, kot sprivatiziran svet vitke države, ki na koncu skrbi samo še za najnujneše.  Zavedam se, da se v močnejši državi, ki si lasti tudi številna podjetja, v močnem javnem sektorju, v javnem šolstvu in zdravstvu, skrivajo tudi klice korupcije in slabega delovanja, a menim, da se proti temu da boriti. Še več, boj za boljše delovanje naše skupne hiše, mora biti nenehen in odločen.