Kaj SDS dela narobe

Vse je preprosto v razlagah številnih pripadnikov SDS in medijev tipa Reporter ali Politikis. Slovenija je še vedno ujetnica komunističnih sil, ki državo obvladujejo na vseh področjih, iz Murgelj vlada šef bivših Udbovcev, komunistov in številnih prodanih duš, ki so se zalezle celo v sicer zavezniški stranki, NSI in SLS in ki vsake toliko časa proizvede izdajalca tipa Virant. Mediji, pravosodje, vse je del velike zarote, ki je usmerjena predvsem v predsednika SDS, Janeza Janšo, edinega človeka, ki se jim je sploh sposoben upirati in ki je simbol neke nove, bolj svetle Slovenije.

Ta razlaga deluje, a deluje med manjšino Slovencev. Predčasne volitve v Državni zbor so potrdile, da le na petino tistih, ki so se jih udeležili. Dobra je za mobilizacijo, za ustvarjanje atmosfere oblegane trdnjave, kjer mračne sile od zunaj vedno znova naklepajo velike hudobije, medtem ko od znotraj nekaj zvestih še stoji ob strani dobremu princu. Ki so ga v Sloveniji celo poslali v zapor.

Kot rešitev ponujajo čiščenje države, uničenje starih sil. Recimo temu lustracija, a obširnejša, kakor bi jo mogli opraviti takoj po osamosvojitvi. Jasno je namreč, da mnogi, ki so zdaj na pozicijah moči, nikoli niso bili člani komunistične partije, niti niso sodelovali pri nečednostih bivšega režima, a so še vedno nasprotniki. Ta lustracija bi morala biti opravljena ne le v državnih institucijah, od sodstva do policije, ne le v z državo povezanem gospodarstvu, ampak tudi v medijih, kjer bi prevladali kloni Reporterja. Po njihovem le na tak način ne bi bila možna manipulacija volilnega telesa, ki vsake toliko časa na oblast pripelje kakšno instant stranko.

Toda ta analiza je napačna. Dejansko je manipulacija članstva SDS in njihovih volivcev. Ali je to manipulacija voditelja, ali si ti ljudje lažejo sami sebim, prepuščam v razsojo bralcem. Namreč, tudi če bi prišlo do čiščenja sodstva, če bi Reporterjevi novinarji prevzeli nadzor nad Delom, Večerom, Dnevnikom, Mladino, največjo komercialno in javno televizijo, bi SDS še vedno izgubila volitve. Njen problem je namreč, da ni sposobna pridobiti bolj zmernih, sredinskih volivcev, ki živijo za danes in jutri in jih ne zanima toliko, kaj se je dogajalo pred dvajsetimi ali petdesetimi leti. Janez Janša je kot oseba strašno razdiralen, zaradi česar se vedno znova pojavi anti Janša efekt, ko volivci volijo manjše zlo, njegovega vsakokratnega političnega nasprotnika številka ena. Številni poslanci in mnenjski voditelji, ki so navezani na SDS, so preveč žaljivi do drugače mislečih, preveč pikri in kritični, zaradi česar nimajo več ušesa večine Slovencev. Kaj pa naredijo ljudje, če jih prevečkrat užalite? Odmaknejo se, ne poslušajo vas več, sovražijo vas, posmehujejo se vam, žalijo vas nazaj. Če je takšnih večina, boste na volitvah doživljali poraz za porazom. In SDS je uspela ustvariti takšno atmosfero, da jih večina Slovencev sovraži. In beseda sovraži ni pretirana.

To SDS dela narobe. Kaj pa bi morala narediti, da bi se lahko prerodila in prevzela oblast?

Najprej mora izbrati novega voditelja. Nemogoče je, da med vsem svojim članstvom ni zmožna najti človeka, ki bi jo lahko vodil in ki bi bil umirjen, zgovoren in sposoben. Če ne vidijo nikogar, jim sam predlagam Andreja Vizjaka. Velik del slovenskega volilnega telesa privlačijo politiki, ki so ne le umirjeni in sposobni sprejemati kompromise, ampak se zdijo celo rahlo vzvišeni nad dnevnimi razprtijam. Politiki, kakršen je bil Janez Drnovšek.

Zatem mora stranka utrditi svoje zavezništvo s SLS in NSi. SDS za zmago potrebuje zaveznike in drugje jih bo težko dobila. Da pa bi zavezništvo bilo trdno, mora biti med njimi veliko spravljivosti in razumevanja ter spoštovanja različnih mnenj. Odklonov se ne sme napadati, saj morajo vse tri stranke, da bi dosegle večino, nagovarjati čim bolj širok del volilnega telesa.

Potem se mora stranka usmeriti v prihodnost. Dobro, del njihove baze v sebi nosi velike rane iz preteklosti in nič ni narobe, če se opozarja na zločine komunističnega režima in povojnih in medvojnih pobojev. A eno je opozarjanje na trpljenje, na žrtve, drugo pa je skorajda lov na čarovnice, ki večino samo odbija. Pokopati mrtve, se spominjati na njihovo trpljenje, ne pa nadaljevati drugo svetovno vojno na drugačni ravni. Predvsem pa govoriti, in to čim bolj umirjeno, o težavah države zdaj, o gospodarskem zastoju, o pretirani birokraciji, o korupciji, o počasnosti sodstva in o rešitvah za te težave, ki pa ne smejo biti nasilne, ampak takšne, da se lahko z njo strinja večina.

Ni rečeno, da lahko takšna, nova SDS, uspe. Slovenci so zamerljiv narod in ko enkrat zamerijo, redko pozabljajo. Veliko političnih strank je tako bilo uničenih ali posekanih na raven nepomembnih strančic. LDS, Zares, PS, SD, SLS. A boljšega nasveta ni mogoče dati. Gotovo, nekateri menijo, da je treba vztrajati s staro strategijo, dokler se nasprotniki ne bodo zlomili in bo končno nastopil dan zmage. V resnici pa bodo, oziroma se je to že zgodilo, stranka SDS in del politične desnice, ki se zbira okoli nje in okoli zaprtega Janeza Janše, postali le tarča posmeha večine državljanov. Ne grožnja, tarča posmeha. Ljudje, ki v demokratični in svobodni članici EU in NATO pakta govorijo o komunistični diktaturi in tu in tam zagrozijo s prevratom, čeprav so v manjšini in se država medtem mirno razvija dalje mimo njih.

Stranki SDS želim, da se končno postavi na noge z novim voditeljem in postane manj zagrizena in bolj spravljiva. Slovenija takšno stranko potrebuje.

Advertisements

5 thoughts on “Kaj SDS dela narobe

  1. V enem delu, tistem glede tega, da je Slovenija ujetnica ”komunistov” ipd., je seveda jasno, da gre za psiho-patologijo približno 30% volilcev. Ampak zadeva je dokaj bedna. Ideja, da jim neka nomenklatura preprečuje ”pohod na oblast” je seveda smešna. Klerikalna desnica je daleč najbolj bombardirala javnost z svojimi skrenjenimi pogledi na zgodovino in politično realnost, tako da ni fora, da jim bi bilo preprečeno svoje ”poglede” podati do javnosti. Javnost jih pač ne kupi. Niso konkurenčni s svojo pokvarjeno robo, če se tako izrazim.
    Seveda sedaj potekajo tudi analize v desnem taboru, zakaj so puhnili. Upoštevajoč napisano v prvem odstavku, je jasno, kako bi to izpadlo. Neko realno, bolj ali manj suho statistično je objavil zgolj Luka Lesjak v Časniku (Anatomija pomladnega poraza, v: Časnik, 16. 7. 2014), kjer je temeljna ugotovitev, da je klerikalna desnica nasrkala zaradi tega, ker se je SDS pomaknila na desno in posledično izgubila sredinske volilce na eni in stisnila na rob NSi in SLS na drugi strani. To bi držalo, a temeljno vprašanje ej: ali se je SDS pomaknila na desno, ali pa je bila tja potegnjena s strani stricev klerikalne desnice.
    Tako da je morda v tem ”recept”. SDS se mora vrniti na sredino. Kako pa to storiti, jim pa kot ”komunajzar” ne morem predlagati, ker mi je mentaliteta klerikalne desnice vedno bolj tuja in nedoumljiva.

  2. Janši ne vidim v glavo, zato dopuščam možnost, da je “piker”, “žaljiv” in “razdiralen” le zaradi prirojene zlobe, manipulantstva in želje po popolni oblasti, ne pa zaradi 30-letne sistematične gonje proti njemu osebno in zaradi karbizmov proti njegovim otrokom in ženi. Raje se bom osredotočil na dejstva, ki ilustrirajo eno od – po mnenju prevladujočih medijev – odvečnih tem, s katero se ukvarjata SDS in JJ.

    Dejstvo: ogromnemu številu ljudi so bile po vojni masivno kršene človekove pravice. Ne mislim le na brezimna trupla v 600+ moriščih, ampak tudi na “kulake” in “kapitaliste”, ki so jim zaplenili kmetije in vso lastnino, na celotno predvojno intelektualno elito, ki je bila v imenu revolucije pobita, izgnana, ali utišana, nenavsezadnje tudi na celoten narod, ki je bil 45 let posiljevan s totalitarno ideologijo. Kar vse je nesporno zločin.

    Dejstvo: komunistična aparatčika, ki sta nedolžne ljudi preganjala zaradi njihovega političnega prepričanja, danes zasedata vrhovne položaje v sodstvu in na tožilstvu, simboli totalitarnega režima pa so spet našli mesto v ikonografiji države.

    Dejstvo: niti eden od odgovornih za poboje, kraje in 45 let totalitarnega nasilja še ni stopil pred sodišče, kaj šele da bi bil obsojen, medtem ko je bil šef komisije za odkrivanje povojnih grobišč (Marko Štrovs) pod eno od levih vlad zaradi pretirane delavnosti vržen iz službe, komisija pa ukinjena.

    Dejstvo: v vse bolj očitno montiranem procesu je bil obsojen edini politik, ki je kontinuiteto režima sploh kdaj resno ogrozil in ki odnos do totalitarnih zločinov postavlja kot merilo integritete.

    Lahko bi našteval še naprej, ampak nima smisla, ker vse to itak vemo. Namesto tega raje vprašanja. Je prav, da vse to zanemarimo in zgolj »gledamo naprej«? Mar ni povezave med uničenjem temeljnih moralnih norm pod komunizmom in današnjim razsulom? Kakšno prihodnost sploh ima družba s toliko okostnjaki v omarah?

    Pojasnilo: nisem član ali funkcionar nobene stranke, rojem sem mnogo let po vojni, predniki so bili pri partizanih.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s