‘Sometimes, you can make no mistakes, do everything right, and still lose.’

Jean-Luc Picard

SD je celo pod Dejanom Židanom, politikom, ki sicer v javnosti konstantno uživa visoko podporo, na predčasnih voltivah uspela doseči le 6% volilnih glasov. To je približno enak odstotek, kot rivalska Združena levica, ki je v zadnjih dneh predvolilne kampanje tako uspešno mobilizirala volivce. To je tudi manj kot DeSUS, ki je postal tretja najmočnejša stranka v Državnem zboru. O zmagi, na katero je kazalo, ko se je stranka pod Igorjem Lukšičem po padcu Janševe vlade še odločala med stabilnostjo in odhodom na predčasne volitve, ni bilo ne duha ne sluha. Le to je je odnesel Miro Cerar.

Je bil Dejan Židan kot voditelj SD v predvolilnem obdobju, napaka? Tega ne moremo reči. Če imate priljubljenega politika, ki velja za umirjenega in strokovnega in o katerem po državi ne krožijo afere, ga podprete na čelu svoje stranke. Igor Lukšič sicer ni bil tako slab predsednik stranke, kot kakršnega so ga predstavljali njegovi nasprotniki, a manjkalo mu je karizme. Židan se je v tem oziru zdel ljudski, podobno kot predsednik države, Borut Pahor. Tukaj napake ni bilo.

Je bilo krivo predvolilno povezovanje s Solidarnostjo in DeSUS-om? Kako bi to lahko bilo krivo za karkoli? Če kaj, se je Dejan Židan že pred volitvami izkazal kot človek povezovanja, torej kot nekdo, sposoben sestaviti vlado.

Program in kadri? SD je imela oboje, a na žalost vsi vemo, da slovenski volivci programov ne berejo, za kadre strank pa jim je še bolj vseeno. Dobro organizirana politična stranka seveda lahko mobilizira več volivcev, kar je v majhnih državah, kakršna je Slovenija, še kako pomembno. Še več, stranka, ki ima kadre, lahko tudi vlada, medtem ko se vam lahko pri kakšni instant stranki zgodi, da na površje naplavi vse vrste čudnih ljudi, ki jih zaradi časovne stiske ni bilo možno pravočasno preveriti in odstraniti.

Če je bilo vse to prav, kaj je torej bilo narobe? Tri stvari.

SD je bila vladna stranka, veliko je v preteklosti bila v odgovornem položaju, lahko je odločala in volilno telo, naveličano slabega vodenja države, ji je to zamerilo. In svoj glas dalo novincu. To prvo.

Za nastopom Mira Cerarja in njegove SMC, je na sredini zrasla neka skorajda nova LDS in volivci so to pograbili. V tej državi to pomeni okoli 300000 volivcev, brez katerih težko zmagate. Tako je zmagal Pahor, ki je del tega volilnega telesa, recimo jim sredina, pripeljal v SD, tako je zmagal Janković, ki jih je zaradi strahu pred Janšo pripeljal v PS. Na teh volitvah jih je mobiliziral Cerar. S tem je SD izgubila vse možnosti za zmago. To je drugo, ki je povezano še s tretjim.

Namreč, s pojavom Združene levice, je Dejan Židan moral zavzeti bolj ostro socialdemokratsko retoriko, kar je sredinske volivce morebiti celo odbilo, ni pa pobralo vetra iz jader ZL. Dejansko se je SD znašla v zelo težkem položaju, ko so ji volivce pobirali tako na levi, kot na sredini. Poraz je bil neizbežen in to kljub temu, da SD v predvolilni kampanji niti ni naredila kakšne posebne napake.