Menim, v nasprotju z večino Slovencev verjetno, da sta Borut Pahor in Marjan Šarec čisto spodobna kandidata in nič mi ne bo hudo, katerikoli bo že na koncu zmagal. Je pa veliko ljudi, ki so prav besni in izredno sovražno nastrojeni proti enemu ali drugemu. To se je še kako izkazalo ob včerajšnjem soočenju  na Pop tv, ko se je na družabnem omrežju twitter zdelo, kot da komentatorji niso gledali istega soočenja.

Resnici na ljubo se je s prebiranjem komentarjev dalo bolje razbrati, kdo koga podpira, kot kako je potekalo samo soočenje. Še najbolj povedna je bila primerjava dveh komentarjev na družabnem omrežju twitter. Eden je zapisal: ‘Končno lahko vidimo pravega Pahorja. jaz, jaz, jaz, so what drugi…samo on in nobeden drugi…je lahko!’ Drugi je zapisal: ‘Končno lahko vidimo egoistično in zamerljivo zakompleksano osebnost Marjana Šarca. Mene, mene, mene, jaz, jaz, jaz.’

Primer zaključen.

Lekcija je, da se ne gre zanašati na družabna omrežja, kjer pač delujejo bolj aktivni posamezniki in pogosto tudi troli in plačanci, ko ocenjujemo, kdo je bolj prepričljiv v političnih soočenjih.

Mimogrede, naslov tega teksta se nanaša na obtožbe na račun obeh kandidatov. Pahorju se posmehujejo, češ da je kralj instagrama, da je lačen debate, je pa tako ali tako sam izjavil. Tudi proti Šarcu je že zletelo kar nekaj  puščic, med drugim bolj neverjetna, da se navdušuje nad Hitlerjem, sploh pa se radi obešajo na njegovo imitatorsko preteklost in da je pač župan Kamnika.

Kaj potem reči o včerajšnjem soočenju. Najprej, da na tem mestu, po inflaciji soočenj, težko da ima še veliko ljudi kakšno posebno željo spremljati ta politični sem ter tja. V prvem krogu televizijska soočenja niso posebej vplivala na rezultat. Podpora kandidatom je ostala približno enaka ves čas. Pahor je v tekmo vstopil kot favorit in skoraj zmagal v prvem krogu, kar ob osmih protikandidatih pač ni mačji kašelj. Tudi zdaj zatorej ne gre pričakovati pretresa. Bržkone bo na koncu rezultat 65% proti 35% za Pahorja, ob nekoliko nižji udeležbi. Pahor bo pridobil nekaj podpore politične desnice, Šarec pa nima kje jemati, razen če verjamete, da kaj pomenijo Popovičevi ali volivci SMC. Tisti, ki niso šli na volitve v prvem krogu, bodo težko v drugem.

Soočenje je sicer bilo ostrejše, kot predhodna, kar je tudi razumljivo. Šarec nekako mora zbiti podporo Pahorju. Pri tem se skuša predstaviti kot malodane nov obraz, kot rešitev na nabrane probleme, ki jih je prinesla stara politika, s čimer bo težko prepričal veliko Slovencev. Po drugi strani je Pahor skušal igrati na svoje izkušnje in je med vrsticami povedal, da bo z njim v primeru kakšne mednarodne krize Slovencem boljše. No, Šarec je povedano med vrsticami vzel zelo resno in je sogovornika prisilil v izmikanje s vprašanjem, če potem misli, da bo z njim Slovencem slabše. Pahor bi seveda lahko na to vprašanje odgovoril z da in mu ne bi nič škodilo. Manj že, kot izmikanje. To, da je pokroviteljski, bo namreč verjelo zelo malo Slovencev. Kritiki naj raje ostanejo pri obtožbah, da se preveč srečuje z navadnimi ljudmi, kar jim gre toliko v nos. No, tudi s tem ne bo kdo ve koliko uspeha.

Na žalost smo spet morali poslušati o tistih nesrečnih intelektualcih in njih pismu in o Kučanu, kot da ne bi imeli bolj pametnega dela.  Vsi že vemo, da Kučan ne bo volil Pahorja in da del intelektualcev v državi Pahorja prav sovraži, a da to nima nobenega vpliva na večino, ki se je bolj dotakne, če se predsednik republike kdaj pojavi na kakšni prireditvi, kot če jim kdo z velikimi besedami skuša dopovedati, da le ta ponižuje funkcijo predsednika.

Sam ocenjujem, da je Pahor soočenje dobil, se pravi, da je bil večini Slovencev bolj prepričljiv, a ne verjamem, da ima to kakšen učinek na podporo enemu ali drugemu. Ta tekma je že končana. Prav zaradi tega ne razumem, kako nekatere nezadovoljstvo z enim ali drugim vodi do izbruhov sovraštva, posiljeno duhovitih in pikrih komentarjev. Dosegli s tem ne bodo ničesar.