Po škandalu s Harveyjem Weinteinom, v katerem so le tega številne ženske obtožile spolnega nadlegovanja, se je sprožil pravi plaz podobnih obtožb na račun drugih osebnosti v ameriških zabavni industriji. Zadnji, ki ga je doletela takšna obtožba, je Kevin Spacey, ki je pred tridesetimi leti nadlegoval takrat štirinajstletnega Anthonyja Rappa. Spacey je v odzivu svoje dejanje obžaloval.

Edino sodišče je tisto, ki lahko na koncu ugotovi krivdo posameznika in to velja tudi za obtožbe o spolnem nadlegovanju, sploh, če so ta dejanja zakopana tako daleč v preteklosti, kot v primerih, ki ji lahko spremljamo v ameriških zabavni industriji. To pomeni, da moramo te obtožbe jemati zelo resno, a da ne smemo niti prehitro sklepati.  Najprej morajo svoje delo do konca opraviti ameriški organi pregona. Seveda, mnogi obtoženi so svoja dejanja že priznali in prav je, da nosijo posledice. Paziti moramo tam, kjer bi lahko kdo koga obtožil neupravičeno iz kdo ve kakšnega razloga že, ali v primerih, ko bi šlo za resnično neupravičeno pretiravanje.  Na žalost so ZDA že v takšnem stanju, ko lahko že povabilo na zmenek v določenih primerih privede do obtožb o nadlegovanju.

To je nekaj, kar na alternativni desnici dobro vedo, a kljub temu z vso močjo razširjajo to zgodbo. Zakaj bi ljudje, ki drugače vedno trdijo, da morajo obtožbe biti dokazane na sodišču, v tem primeru sami pograbili obtožbe? Odgovor je dokaj preprost. Razdeliti hočejo svoje nasprotnike.

Z razkritjem o ameriški zabavni industriji večini Američanom postaja jasno, za kakšno leglo pokvarjenosti v resnici gre. Jasno jim je tudi, da se večina te zabavne industrije nagiba na demokratsko stran, da podpira Hillary Clinton in nasprotuje Donaldu Trumpu. Če lahko alternativna desnica te ljudi predstavi kot nemoralne prasce, zakaj potem tega ne bi storila? V tem primeru ima za svoje obtožbe dovolj podlage.

Potem je tu vprašanje feminizma in predvsem moških feministov. Pozornemu opazovalcu ne bo ušlo, da je v ZDA bilo že kar nekaj moških feministov čez čas razkrinkanih kot prestopnikov. Nasprotniki skušajo na tem mestu ustvariti čim večji prepad med spoloma. Skušajo vsakega moškega, ki se identificira za feminista, predstaviti kor prikritega pokvarjenca. Zaradi tega se moški veliko težje razglašajo za feministe, ženske pa imajo v sebi vse več dvoma, če njihovi zavezniki niso z njimi zato, da bi jih čez čas izkoristili. Ko prepad postaja večji, feministično gibanje postaja vedno bolj le gibanje za ženske in s tem mnogo šibkejše. Če postaja še bolj radikalizirano, in dejstvo je, da smo v preteklih letih lahko slišali kar nekaj radikalnih izjav, ki so se potem razširile po spletu, potem se krepi odpor proti samemu feminizmu, ki je vedno bolj definiran kot gibanje za prevlado žensk, ne pa za enakopravnost med spoloma.

V obeh primerih gre za poskus razbiti nasprotnikove vrste in svoje utrditi v veri o pokvarjeni eliti in le te podaljških, proti katerim se je treba boriti.

Prepad med populističnimi, nacionalističnimi, konservativnimi gibanji na eni strani in političnimi in akademskimi elitami, zabavno industrijo in mediji na drugi strani v ZDA, je globok in temeljen za razumevanje zgodb, ki od tam prihajajo. Donald Trump je zmagal zato, ker se je uspel prodati za alternativo elitizmu Hillary Clinton. Njegove politično nekorektne izjave so mu pri tem v določenih delih volilnega telesa, naveličanih poplave  leporečja, le še koristile. Seveda, Trump je bil in je del elit, kar vam postane jasno takoj, ko pomislite, kako to, da se nad njim skoraj nihče ni zgražal, dokler ni uspešno zagnal predsedniške kampanje 2016, a veliko Američanov ga ne vidi kot takšnega. Vidijo ga kot kladivo, s katerim lahko udarijo po sovragu. Jasno je, za kakšen tip ljudi večinoma gre v tem primeru. Za belopolte Američane, predvsem moške, konservativce in nacionaliste, za k republikancem prebegli delavski razred, nasprotnike tako imenovanih borcev za socialno pravičnost in feministk. Ta del ameriškega prebivalstva je vedno bolj odločen, da obrne kolo zgodovine in prepreči to, kar sami vidijo kot socialistično in globalistično zaroto, ki ima za cilj njihovo uničenje. Gre za teorijo zarote, seveda, a to ne pomeni, da ji ogromno ljudi ne verjame.

Na žalost za progresivne sile v ZDA, so le te resnično talec političnih elit, ki svoje interese skrivajo za politično korektnostjo. Elit, ki so v svojem bistvu neverjetno sprevržene in ki nimajo več pravih odgovorov na probleme sedanjosti, zaradi česar manipulirajo z ‘ruskim vmešavanjem’ in ‘fašizmom’. Posledice na volitvah so predvidljive.

Predvidljivo pa je tudi delovanje njihovih nasprotnikov. Opozarjanje na njihove nečednosti, da se jim s tem zmanjša kredibilnost, je prav takšno delovanje. Zaradi tega velike avtoritete preteklosti vedno bolj izgubljajo svojo prepričljivost in so vedno bolj pomembni alternativni glasovi na spletu. Zaradi tega je Joseph Paul Watson prav tako pomemben, če ne še bolj, kot voditelji na CNN-u. Zaradi tega je vedno manj pomembno, o čem poročajo veliki mediji in kaj govorijo profesorji, strokovnjaki ali zvezde zabavne industrije.