Zahod z vedno več odprtimi frontami v vedno bolj nevarnem svetu

Medtem ko številne države sledijo Veliki Britaniji pri zaostrovanju odnosov z Rusijo, ameriški predsednik vodi trgovinsko vojno proti Kitajski. Turčija se je že zdavnaj oddaljila od zahoda, odnosi med Pakistanom in ZDA so po nepremišljenih obtožbah s strani Donalda Trumpa slabi, v Siriji pa voditelji Irana, Rusije in Turčije odločajo o usodi države. Severna Koreja je uspela razviti rakete, s katerimi lahko doseže ZDA, Iran ostaja zagrizen sovražnik, Irak je bolj kot ameriški, iranski zaveznik. Saudska Arabija, ta trdna zaveznica ZDA in prejemnik orožja iz zahodnih držav, ki jih v tem primeru ne moti narava režima, ni sposobna v sosednjem Jemnu premagati slabo opremljenih Hutijev.

‘Na obisku v Rusiji sem kot novi kitajski obrambni minister, da svetu pokažem visoko stopnjo razvoja naših bilateralnih odnosov in odločenost naših oboroženih sil, okrepiti strateško sodelovanje,’ je v Rusiji ta teden na letni mednarodni varnostni konferenci svojemu sogovorniku, ruskemu obrambnemu ministru Sergeju Šojguju, povedal kitajski obrambni minister Wei. ‘Kitajska stran je prišla sporočiti Američanom o tesnih povezavah med ruskimi in kitajskimi oboroženimi silami, še posebej v teh razmerah. Prišli smo vas podpreti.’

Kitajsko rusko vojaško sodelovanje ni nikakršno novost. Obe državi sta že zdavnaj ustvarili evrazijsko os, saj imata skupnega nasprotnika, hkrati pa se v marsičem dopolnjujeta. Medtem ko je Kitajska gospodarski kolos, ima Rusija na voljo resurse, ki to tovarno sveta lahko poganjajo, hkrati pa vedno bolj postaja tudi velesila na področju proizvodnje hrane. Ker Kitajska na področju vojaške tehnologije še zaostaja, lahko od Rusije kupuje napredno oborožitev, občasno pa na veliko nejevoljo svojih partnerjev, potem osvoji tehnologijo in razvija svoje proizvode.

Ob spremljanju zahodnih (tudi naših) medijev, se pogosto ustvarja vtis o izoliranosti tega ali onega nasprotnika. Zdaj je to Rusija, potem Iran, Turčija, Kitajska in tako dalje. Problem je, da če vse te izolirane države damo skupaj, dobimo precej dolg seznam. Tako dolg, da se svet kar naenkrat ne zdi več razdeljen na ‘mednarodno skupnost’, kakor se rade prodajajo ZDA z zavezniki in na agresivne, izolirane pokvarjene države, ki rušijo svetovni mir in stabilnost. Jasno je, zakaj se tak vtis ustvarja. Lažje se domači javnosti prodaja, da živijo v sistemu povezav, ki imajo vedno prav in se vedno borijo proti
zlohotnim silam, proti katerim je potem dovoljeno vsako sredstvo. Resnica je seveda drugačna. Zaradi ameriške želje, da ohranijo svojo prevlado, ki so jo pridobile po razpadu Sovjetske Zveze, živimo v vedno bolj nevarnem svetu.

V teh dneh se v turški prestolnici na pogovorih o usodi Sirije srečujejo iranski, turški in ruski predsednik. Američanov, kaj šele Francozovo ali Britancev, nihče ni povabil. Kar šteje, je realnost na terenu in tam je pač tako, da so Američani vedno bolj v škripcih, ko
jim Turki odločno sporočajo, da bodo obračunali z njihovimi zavezniki Kurdi, medtem ko sirske vladne sile ob podpori ruskega letalstva in iranskih prostovoljcev vedno bolj meljejo upornike. Hkrati se pojavljajo novice o prvih napadih na ameriške vojake s strani provladnih upornikov na območju, kjer ameriški vojaki, kljub napovedi njihovega predsednika, da razmišljajo o umiku, gradijo nova oporišča. V enem takšnem napadu sta pred kratkim umrla britanski in ameriški vojak.

Stanje v Siriji je takšno, da so vladne sile uspele osvojiti veliko področje upornikov v Vzhodni Ghouti, na samem vzhodu prestolnice Damask in zdaj svoje sile preusmerjajo na preostale žepe v svojem ozemlju, a tudi na južno provinco Daara. Turki so z lokalnimi
zavezniki uspeli zavzeti Afrin in pregnati Kurde, zdaj svoje poglede usmerjajo proti mestu Manbij, kjer so se ugnezdili Američani in po zadnjih podatkih tudi Francozi. Vojna prehaja v novo fazo, ki bo pokazala, ali imajo Američani voljo, spopasti se ne le s sirskimi
oboroženimi silami, ampak celo s svojimi zavezniki v NATO paktu, Turki. Ni rečeno, da bo ta spopad neposreden, saj jih lahko nasprotniki skušajo izriniti z napadi raznih uporniških skupin, bodisi da bodo te poslušne Ankari, bodisi Damasku.

Je pa osvajanje Vzhodne Ghoute in Afrina pokazalo na določeno sodelovanje med Rusi in Turki in tudi na nesposobnost Kurdov, pravočasno reagirati in se podrediti sirski vladi, kar bi jih morebiti še rešilo pred izgubo enklave. Medtem ko so se Turki mirno osredotočili na osvajanje Afrina, so Rusi podpirali sirske sile pri osvajanju Vzhodne Ghoute. Nobene večje zaostritve ni bilo in tako lahko zdaj turški in ruski voditelj govorita o prijateljstvu in se skupaj z iranskim odločata, kako naprej.

Zanimivo ob vsem tem dogajanju v svetu je, da nikjer po zahodu ne zvonijo alarmi. Ni daljših razprav o tem, ali morebiti nenehno zaostrovanje odnosov z Rusijo, desetletja dolgo odrinjanje Turčije, ponesrečene pustolovščine od Afganistana do Libije, od Iraka do Ukrajine, nenehne grožnje s sankcijami in posledicami tistim, ki se ne uklanjajo, ne ustvarjajo več sovražnikov, kot jih je mogoče prenesti. Nobenega premisleka ni, če morebiti ne bi bilo bolje zaustaviti konjev in delati na bolj uglašeni zunanji politiki, na takšni, ki prinaša več sodelovanja in manj konfliktov. Kajti, resnici na ljubo, se nam je
vsem, ki živimo v zahodnem svetu, sploh pa nam, Slovencem, bati posledic nerazumnega delovanja nekaj prestolnic. Ve se, kdo odloča in kdo le sledi. Govorimo o Washingtonu, Londonu, Parizu, Berlinu, drugi smo le bolj ali manj prilagodljivi ‘zavezniki’, ki tu in tam pošljemo kakšnega vojaka v Afganistan ali izženemo ruske diplomate.

Po svoje je razumljivo, zakaj je tako. Po propadu Sovjetske Zveze so bile ZDA nesporna in edina velesila, Evropejci pa so bili vsaj bogati, če vojaško ne več pretirano močni. Konkurenti so bili šibki, celo smešni. Rusi so propadali, Kitajci so bili še revni, kdo bi resno jemal Pakistance ali Severne Korejce. Če so ZDA hotele bombardirati Jugoslavijo, so to s svojimi zavezniki storile, kljub protestom zapitega Borisa Jelcina. Irak so preprosto povozili. Ni ga bilo, ki bi lahko kaj proti temu ukrenil. Potem, tudi če se je kdo pritoževal,
kdo je ga pa slišal? Prevlada zahodnih medijev je bila velika. Vsi so spremljali CNN in BBC, brali The New York Times ali Washington Post. Kakšna Al Jazeera, Press TV ali RT. Ni bilo konkurence, razen, s porajanjem alternativ na spletu, tu in tam kakšnega glasu vpijočega v puščavi. Če so pri Natu trdili, da so Srbi na Kosovem pobili 100000 Albancev, se je to prijelo. Kdo bi zaupal Srbom, mar ne? Ko so na dan prišle prave številke, se je resnica preprosto izgubila.

Vsa ta prevlada, sposobnost narediti karkoli, brez resne nevarnosti, se je sprevrgla v hudo aroganco. Širiti NATO pakt do meja Rusije? Kaj se pa more zgoditi? Z na pol prikritim zadovoljstvom spremljati vojaški udar proti Erdoganu? Turki so vendarle tretjerazredna sila. Slediti ZDA pri uvajanju sankcij proti Iranu? Ne more biti posledic.
Kdo nas bo pa vprašal, zakaj Iran, če je nenehoma le nekaj let od preizkusa jedrskega orožja, le tega še vedno nima.

Svet se je spremenil, prevlada je skopnela in temu primerno bi se bilo treba tudi obnašati. Iskati sodelovanja, ne pa skušati na vso silo ohranjati prevlado. Se pogovarjati, ne groziti. Hecno je, da ruski predsednik Vladimir Putin, recimo, zveni mnogo bolj spravljivo, vedno znova poziva k dialogu, medtem ko z zahodnih medijev, predvsem
ameriških po porazu njihove izbire na predsedniških volitvah, kar bruha agresija. Nenehne želje po zaostrovanju, sankcijah. Potem se pa obesijo na predstavitev novega ruskega orožja, s katerim Rusi želijo le sporočiti, da jih nima smisla vojaško napasti in to prikažejo kot dokaz ruske agresivnosti in nevarnosti. Žalostno je, da si ameriški
predsednik Trump prisluži pohvale ob napadu na sirsko vojaško letališče, ko pa govori o umiku, bodisi kot pred časom iz Afganistana ali zdaj iz Sirije pa pritoževanje in obtožbe. Iz Afganistana se Američani seveda niso umaknili, ker so Donalda prepričali, naj tega ne
stori, verjetno se pa tudi iz Sirije ne bodo, dokler jim že ne bo gorelo pod nogami. No, tudi v Afganistanu jim bo gorelo pod nogami, če bodo preveč jezili Pakistance. Pa preizkus njihove največje konvencionalne bombe na Talibanih gor ali dol.

Čas bi že bil za spremembo smeri, sicer utegnejo posledice biti grde. Nenehno iskanje nasprotnikov se pač ne more končati dobro. Bolje bi bilo odpirati vrata sodelovanju.

Advertisements

One thought on “Zahod z vedno več odprtimi frontami v vedno bolj nevarnem svetu

Komentarji so zaprti.