Turški predsednik Erdogan je v zapisu za ameriški The New York Times, opozoril, da bo Turčija v primeru nadaljnih ameriških enostranskih akcij proti Turčiji, članici NATO pakta,  začela iskati nove prijatelje. Odnosi med državama so se poslabšali po neuspešnem vojaškem udaru proti turškemu predsedniku, v zadnjem času pa je kamen spotike turško pridržanje ameriškega pastorja Andrewa Brunsona in ameriško povečanje tarif na izvoz turškega jekla in aluminja v ZDA.

Ameriške poteze zadnjih let so uspele doseči nekaj pomembnega in to v njihovo škodo.  ZDA imajo dva velika konkurenta, Rusijo in Kitajsko. Rusija je vojaška velesila z ogromnimi naravnimi bogastvi. Kitajska je gospodarska velesila z največjim prebivalstvom na svetu, ki se vojaško vedno bolj krepi. Obe državi sta v vedno bolj tesnem zavezništvu. Za ZDA je pomembno, da skušajo ti dve državi čim bolj osamiti, česar pa ne morejo storiti brez zaveznikov. V Evropi je temu namenjen NATO in zaostrovanje v Ukrajini, obtožbe, češ da so Rusi v Veliki Britaniji zastrupili svojega bivšega agenta, nesoglasja o Siriji. Proti Kitajski je mogoče uporabiti strahove njihovih sosedov, od Japonske do Indije in mejne spore. Nič nenavadnega potem ni, če ameriška vojaška ladja kdaj pa kdaj obišče Vietnam.

Če se ozremo nazaj v zgodovino, so ZDA za blokado Sovjetske Zveze uporabljale pas držav od Sredozemlja do Kitajske. Z vsemi temi državami so zdaj v slabih odnosih. Najprej je tu Iran, ki je sovražnik že skoraj 40 let. Nove sankcije, ki jih bodo ZDA uvedle proti njim, bodo le nadaljevanje desetletja dolgega vojskovanja proti islamski republiki. Pakistan že dolgo niha med prijateljstvom z ZDA in zavezništvom s Kitajsko. V zadnjem času so se nesoglasja z ZDA povečala, odnosi s Kitajsko pa so ostali odlični. Pakistanci so bili deležni groženj ameriškega predsednika, nekaj, kar je morebiti prispevalo k reakciji v obliki dodatne destabilizacije Afganistana, kjer Američani že leta in leta neuspešno preganjajo Talibane, v zadnjem času pa tudi Islamsko Državo. Potem je tu še Turčija. Ne smemo gospodarskih težav te države naprtiti samo zlonamernemu delovanju s strani ZDA vodenemu finančnemu svetu. Njihova gospodarska rast je financirana z velikim zadolževanjem. Toda, jasno je, da Američani proti Turčiji delujejo sovražno in Turki to vedo. To vedo tako dobro, da njihov predsednik Erdogan celo razmišlja o pridružitvi BRICS in da se šušlja o izstopu iz NATO pakta.

Poglejmo malo na zemljevid.

ZDA so uspele ustvariti nasprotnike iz držav, ki jih potrebujejo za blokado rusko kitajskega zavezništva. Dostopa do Centralne Azije malodane nimajo več. Edina pot gre čez Gruzijo in Azerbajdžan, kar pa je mogoče zelo hitro prekiniti. To pomeni, da Rusi in Kitajci v prihodnje ne bodo več veliko ubadali s Centralno Azijo, saj bodo njihove meje tam zavarovane. Američani bodo slej ko prej morali zapustiti Afganistan.

Še huje, Američani so izgubili tudi vojno v Siriji in Irak je bolj kot njihov zaveznik, zaveznik Irana. S tem se veliko evrazijsko prostranstvo, ki ga ZDA ne nadzorujejo, samo še poveča.

O tem sem že večkrat pisal in se ponavljam.  Ameriška hegemonija se ruši in Trumpova politika je odgovor na ta proces. Kar ameriški predsednik skuša narediti, je zopet dvigniti ZDA, predvsem gospodarsko in delno mu to tudi uspeva. Rast BDP je za zdaj visoka. Trump skuša tudi prisiliti večino sveta v trgovinske sporazume, ki bodo v ameriško korist. Po drugi strani Američani vodijo gospodarske vojne proti svojim nasprotnikom.  Zdaj uvajajo sankcije proti Rusom, potem proti Irancem, sledi Turčija, s Kitajsko so v trgovinski vojni. Preprečiti skušajo gospodarsko rast teh držav, jih celo pahniti v razsulo, saj jim bolj prijajo razpadle države, kakršna je recimo Libija, ki ne predstavljajo večje grožnje, kot močne, kakršna je Turčija pod Erdoganom. Opazimo lahko, da so pri tem početju vedno bolj agresivni, kar kaže na zavedanje, da jim prevlada v svetu polzi skozi prste.

Posledica je, da vedno več držav skuša izstopiti iz globalnega sistema, ki ga nadzorujejo ZDA. Skušajo trgovati med sabo, se povezovati, nadomeščati ameriško valuto. Rusi so na tem področju najbolj napredovali, saj so zadnja leta na vseh področjih neumorno delali na odpornosti  in so zaradi tega manj ranljivi. Turki, po drugi strani, bodo plačali visoko ceno sporov z ZDA, čeprav bo Erdogan skoraj zagotovo preživel. Jasno je tudi, da Turki, s takšnim ameriškim odnosom, ne bodo podpirali sankcij proti Iranu in da bodo tudi v Siriji postali manj prizanesljivi do ameriške prisotnosti. Kar se tiče Irana, tudi Kitajci ne bodo prenehali uvažati nafte iz te države, še več, tam bodo povečali svojo prisotnost in nadomestili Evropejce. Kljub pritiskom, se zdi da tudi Indijci ne bodo podlegli.

Živimo v nevarnem času. Po katastrofah v Iraku in Afganistanu, so Američani spoznali, da njihova vojaška moč ne zadošča, da bi po začetni zmagi razmere v poraženi državi spremenili v svojo korist. Zato se zatekajo h gospodarskemu bojevanju. Svetovni finančni sistem in svojo gospodarsko moč so spremenili v orožje, ki ga vedno bolj izkoriščajo. Da, to je vojna z drugačnimi sredstvi, a vojna vseeno. Žrtve napade občutijo na svoji koži v obliki zmanjšane gospodarske aktivnosti, večje revščine in številnih drugih neugodnosti, končni cilj pa so pogosto uničujoče revolucije, ki naj vodijo ali v spremembo oblasti v bolj ponižno, ali v uničenje celotnih držav.

Toda, Američani imajo vedno več sovražnikov, ki se medsebojno povezujejo in tako krepijo. Iran tako nasprotuje ameriškim sankcijam proti Turčiji, Erdogan grozi, da si bo našel nove prijatelje. Samo vprašanje časa je, kdaj bodo ameriške poteze povzročile nastanek močnejšega zavezništva, celo alternativnega finančnega in gospodarskega sistema, ki ga bo vodila Kitajska. Škode ne bodo utrpele le ZDA, če ne bomo previdni in bomo slepo sledili ameriških korakom, si bomo Evropejci zaprli številna vrata. Namesto, da bi evropska podjetja poslovala v Iranu, bodo tam kitajska, Rusi bodo svoj plin in nafto raje preusmerili na vzhod, Turki bodo svojo prihodnost vedno bolj videli v Aziji. Tega nam res ni treba.