ZDA močno pritiskajo na države po svetu, da omejijo svoje stike z islamsko republiko Iran. Grozijo vsem, da morajo prenehati kupovati iransko nafto. Kitajcev ne bodo prestrašili, v primeru Indije pa že kaže, da se bo njihov uvoz iranske nafte z novembrom končal.

Američani gredo celo tako daleč, da uveljavljajo sankcije na humanitarno blago, s čimer želijo iranskemu prebivalstvu prizadejati čim več gorja. Tu ni nobenega izmikanja. Cilj je uničenje države, najbolje da s povzročitvijo nemirov in potem z revolucijo.

Trgovinska vojna med ZDA in Kitajsko se nadaljuje. Kitajci so v tem primeru v slabšem položaju, saj v ZDA več izvažajo, kot od tam uvažajo, zaradi česar jim bo kmalu zmanjkalo recipročnih ukrepov. K sreči trgovina z ZDA ne predstavlja pretiranega deleža njihovega BDP, tako da bodo tudi nadaljnje zaostrovanje preživeli, bo jim pa to povzročilo kar nekaj škode. No, kaže, da se bo slabšanje odnosov prelilo tudi na druga področja. Dober primer je napovedan premik ameriške mornarice v Južnokitajskem morju, s čimer hočejo Kitajcem dopovedati, da bodo oni na področju, ki ga ti smatrajo za svojega, počeli karkoli pač želijo.

Ameriška veleposlanica pri Natu je ta teden šla celo tako daleč, da je Rusom zagrozila z napadom na njihove rakete srednjega dosega, ki bi jih naj Rusija razvijala v nasprotju z mednarodnimi sporazumi. Morebiti je temu res tako, a grožnja z napadom na jedrsko velesilo je blazna. Do napada seveda ne bo prišlo, kaže pa nam to, da se prepad med obema državama še povečuje. Tu nič ne pomaga, da ameriški predsednik Donald Trump nikoli Rusije ni videl kot poglavitnega nasprotnika, ampak je od vsega začetka pravo nevarnost videl v Kitajski.  Trump se mora uklanjati ameriški globoki državi, ki želi omejiti rusko moč v svetu.

Kaj se dogaja? Ne morem se znebiti občutka, da so že pred leti v ZDA naredili simulacije razvoja svetovnega ravnotežja in prišli do zaključka, da jim slabo kaže. Rusija morebiti glede na BDP ne raste najhitreje, ampak vojaška modernizacija je v teku, država ni le energetska, ampak tudi kmetijska velesila. Kitajska se še kar naprej krepi, na prvem mestu gospodarsko, potem tudi vojaško. Sposobna je širiti svoj vpliv na vse konce sveta. Iran je zmagal vojno v Iraku in zdaj kaže da z rusko pomočjo še v Siriji. Ameriški zaveznici Saudski Arabiji gre v Jemnu slabo proti slabo oboroženi šiitski milici, ki bi jo naj podpiral Iran.

Dodajmo k temu še, da so ZDA izgubile Turčijo in Pakistan in si s  tem skoraj povsem zaprle dostop do Centralne Azije.

Nekaj je treba narediti, da bi se ohranila ameriška hegemonija. To bi pojasnilo včasih že histerične izpade, ko se na vsakem koraku išče rusko vmešavanje v  politične procese zahodnih držav in Kitajce obtožuje, da preko pametnih telefonov vohunijo za prebivalstvom prav teh držav.  Trditve so pogosto prav smešne, brez dokazov, a to ni pomembno. Kar je pomembno, je da se ZDA in njihovi zavezniki vedno bolj utrjujejo v nasprotovanju največjim ameriškim tekmecem, s katerimi se skuša omejiti trgovino in nanje celo vojaško pritiskati.

To gre še dalje. Američani vedno bolj agresivno pritiskajo tudi na svoje zaveznike, da se obnašajo, kot se od podrejenih spodobi. Se pravi, da z njimi sklepajo trgovinske sporazume, ki bodo v korist ZDA, jim prodajajo svoje orožje in jim vsiljujejo svoj od ruskega dražji plin.

Kaj se bo zgodilo? Tega ni mogoče napovedati. Mogoče bo na koncu prišlo do ostre delitve med ameriškim imperijem z vsemi zavezniki od Saudske Arabije, Belgije, Avstralije, do Japonske in na drugi strani evrazijski osi Moskva – Peking, kateri se bodo pridružile še številne druge države. Večje vojne ne bo, bo pa pokalo na robovih, kjer si bosta oba kolosa prihajala v stik. Možna je tudi večja vojna, dokler se Američani še počutijo sposobni takšno vojni zmagati. Ta čas se sicer bliža koncu.

Glede na to, da ameriški predsednik Trump toliko pozornosti daje trgovini, nam to bolj kaže na gospodarsko vojskovanje. A pozor, tudi to je lahko še kako uničujoče.