Preganjanje ljudi iz služb zaradi njihovih besed lahko hitro vodi v napad na svobodo izražanja

Bilo je za časa vladavine Georga Busha mlajšega. ZDA so se pripravljale na napad na Irak. V Londonu je imela popularna ameriška skupina Dixie Chicks koncert in ena izmed trojice, Natalie Maines, je pred izvajanjem pesmi ‘Travelin’ Soldier’ dejala, ‘samo da veste, mi vsi skupaj smo na dobri strani.  Nočemo te vojne, tega nasilja in sram nas je, da je predsednik ZDA iz Teksasa.’

Njene besede so hitro prepotovale pot iz Velike Britanije v ZDA in začele so se silovite kritike, češ da ne bi smela kritizirati ameriškega predsednika. Sledil je bojkot, ki ga ni ustavilo niti opravičilo, prav tako pritiski na podjetje, ki jih je sponzoriralo. Dixie Chicks so preživele, a pritisk je bil hud. Kdo drug bi se zlomil in utihnil, a one so delovale naprej. Kasneje so posnele to pesem:

‘Žalostna zgodba je, ko bo mati učila svojo hčerko, da naj sovraži popolno tujko,’ gre besedilo pesmi.

Pritiski, da se ljudem, ki ne razmišljajo tako kot mi, zapre usta, so pogosti. Ne moremo reči, da so omejeni na samo eno politično ideologijo. Gonja proti sovražnemu govoru pogosto ni nič drugega, kot poskus cenzure, kot napad na svobodo izražanja. Da, seveda so besede, ki jih ne smemo izreči, a s tem se mora ukvarjati sistem, sodišča, ki lahko edina odločijo, če je kaj kaznivo.

Nisem naiven, da ne bi vedel, da so tisti, ki zahtevajo svobodo izražanja za svojo stran, pogosto najbolj goreči pri omejevanju taiste svobode nasprotnikom. Da je ogromno dvoličnosti, ogromno laži. To poznamo tudi pri nas, v Sloveniji, ne le v ZDA. Pri svobodi izražanja tudi vedno obstaja nevarnost, da se ljudje še dodatno radikalizirajo, kar lahko vidimo v raznih debatah po družabnih omrežjih, kjer ljudje postajajo vedno bolj zagrenjeni in sovražni, ko prihajajo v stik z drugače mislečimi in se medsebojno brezobzirno napadajo in žalijo. Toda, mar to pomeni, da je treba ljudi utišati? Koga? Samo tiste, ki nam niso po volji? Kdo so ti? Nevarnost, da ena skupina utiša drugo, je velika in da to potem privede v zatiranje in diktaturo, ko drugačna mnenja niso več dovoljena,tudi.

Ljudi se da utišati na več načinov. Najbolj grobo tako, da recimo država sprejme zakone, ki naredijo nekaj kaznivo. Lepiš nacistične plakate, leto zapora. Narišeš rdečo zvezdo, dve leti zapora. Zanikaš povojne poboje, tri leta zapora. Nasprotuješ pravicam istospolno usmerjenih, leto zapora. Večinoma pa to ne gre tako. Obstajajo drugi načini. Napad na delodajalca, recimo. Profesor X izrazi mnenje, da obstajata samo dva spola. Njegovi nasprotniki organizirajo skupino za pritisk, da se profesorja odpusti, ker s tem izraža sovražni govor. Profesor X naslednjič dobro premisli, če se mu splača biti glasen in je raje tiho. Neko podjetje predstavi pivo z zanimivim imenom. Najdejo se nasprotniki, ki pozovejo k bojkotu trgovin, ki to pivo prodajajo. Če jih je dovolj, lahko trgovinam povzročijo škodo. Te zaradi tega naslednjič dobro premislijo, če se jim splača prodajati tisto pivo. Proizvajalec premisli, ali je pametno uporabljati zanimivo ime, kar je seveda svobodno izražanje in drugič mogoče uporabi drugačno ime, ki bo razburilo čim manj ljudi.

Verjamem, da edino sodišča lahko odločijo, če je nekaj kaznivo, če je nek govor recimo pozivanje k nasilju, grožnja, kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime, itd… Verjamem tudi, da mora zakonodajalec biti zelo previden pri omejevanju svobode izražanja, da mora najti ravnotežje, ki omogoča prosti trg idej, a kaznuje pozive k nasilju. Nikoli, nikoli pa ni dobro da moč, nekega človeka pregnati iz službe, uničiti njegovo podjetje in življenje, pripada množicam, bodisi na ulicah, bodisi na družabnih omrežjih. To je pot v pekel, v še hujše medsebojne napade, pritiske, bojkote, celo v stvarjenje dveh ali več vzporednih družb, ki živijo ena mimo druge, s svojimi mediji, svojimi trgovinami, s svojimi športnimi kljubi.

Po drugi strani je moje globoko prepričanje, da se moramo vsi truditi za bolj spravljivo, spoštljivo izražanje. Naša odgovornost je, da čim bolj ignoriramo ljudi, ki živijo od sovraštva, ki ne znajo drugega, kot žaliti in poniževati. Pri nas je na žalost to ena celotna politična stranka, oziroma njen velik del, sploh pa njeni medijski podaljški, čeprav je res, da takšne ljudi najdemo na vseh koncih. Nekateri pravijo, da je ravno ta pristop napačen, a to so ljudje, ki bi ubrali ono drugo pot, pred katero svarim, napad na svobodo izražanja, ki bi nas popeljal v zatiranje.

Verjamem, da kakor imamo vsi pravico, da povemo svoje mnenje, imamo tudi vsi pravico do tega, da tega mnenja ne poslušamo. Razlika pa je, če nekdo recimo (da vzamemo najprej konservativni pol) argumentirano trdi, da je umetna prekinitev nosečnosti napad na pravico do življenja zarodka, ali če vpije, da bodo vse ženske, ki so se odločile za ta postopek, šle naravnost v pekel. V prvem primeru je dobro, da se seznanimo s temi argumenti, tudi če jih ne sprejemamo, v drugem primeru nam izliva sovraštva res ni treba poslušati. Razlika je (če zdaj vzamemo progresivni pol), če nekdo argumentirano zagovarja uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka in višjo obdavčitev bogatih, ali če vpije, da bi bilo najbogatejšemu odstotku prebivalstva najbolje pobrati vse, kar imajo, s spodnjicami vred in to prerazdeliti. V prvem primeru je dobro, če se seznanimo s temi argumenti, v drugem nam izliva sovraštva ni treba poslušati.  No, če gremo dalje, policija nastopi v tistem trenutku, ko nasprotnik splava začne groziti, da bo  začel ubijati, enako ko začne groziti socialist. Za vse morajo biti merila enaka.

Svoboda izražanja je še kako pomembna. Ne zavrzimo je, ker nas jezijo mnenja, s katerimi se ne strinjamo. Ni vredno.

 

Advertisements

One thought on “Preganjanje ljudi iz služb zaradi njihovih besed lahko hitro vodi v napad na svobodo izražanja

Komentarji so zaprti.