Kako veliko bi danes bilo nemško gospodarstvo brez milijonov tujih delavcev, ki so jih uvozili v preteklih desetletjih? Pozabljamo, da so nemški gospodarski čudež pomagali graditi tudi Turki, Italijani, Hrvati, Slovenci, saj je primanjkovalo delovne sile, ali pa Nemci nekaterih del preprosto niso hoteli opravljati. Nemčija seveda ni nobena izjema, podobno je bilo po večini severne in zahodne Evrope in uvoz tujcev se kljub zaostreni retoriki nadaljuje.

Ko je Francija v finalu svetovnega prvenstva v nogometu v Rusiji premagala Hrvaško, so se po družabnih omrežjih razširila sporočila, da je v resnici zmagala Afrika. Res je, francoska nogometna ekipa je sestavljena iz večinoma temnopoltih igralcev, katerih korenine izhajajo iz nekdanjih francoskih kolonij. Nič kaj drugače ni bilo pri Belgijcih. Če bi sklepali po barvi kože igralcev, bi menili, da je večina Francozov temnopoltih, kar seveda ni res. Namreč, večina je belopoltih Francozov, tudi če je imigracija v preteklih desetletjih nekoliko spremenila razmerja predvsem v velikih mestih.

Zagovorniki imigracije so ob uspehu Francije z veseljem oznanili, da je to še en dokaz, da je imigracija koristna. Če ne bi bilo vseh teh igralcev, bi Francija bržkone ne postala svetovni prvak. Mogoče. Res je, da so države severne in zahodne Evrope veliko pridobile z množicami ljudi z vseh koncev sveta. Da, z njimi so prišli tudi problemi. Toda, ni dvoma, da so turški delavci pomagali zgraditi Nemčijo in alžirski Francijo. Ni dvoma, da jih je večina pozitivno prispevala k razvoju.

Ob tem se moramo vprašati nekaj drugega.

Prvič, jasno je, da je gospodarstvo tisto, ki stoji za uvozom množic tujcev, ker jih potrebuje. Se spomnite začetkov zadnje velike begunsko migrantske krize, ki je nastopila po vabilu nemške kanclerke? Nekateri gospodarstveniki so pozdravili njihov prihod, češ da jih bodo lahko zaposlili. Potem so ob silovitem nasprotovanju raje utihnili. Če nekdo teh ljudi ne bi zaposloval, potem ne bi prihajali. Ne, če se ozremo po zadnjih desetletjih, potem ne moremo reči, da je večina migrantov in tudi beguncev, ves čas le živela od radodarnosti socialne države. Delali so. Turki so delali. Slovenci so delali. Nekdo jih je zaposloval. Ta nekdo je imel interes, da prihajajo.

Tu je pomembno spoznanje. Števile konservativne in desničarske stranke po Evropi trdijo, da želijo ustaviti migracije, a hkrati so prav te stranke pogosto tesno povezane z gospodarstvom. Zaradi tega se ne gre čuditi, da toku migrantov nikoli ni konca. Poglejmo si le Slovenijo. Medtem, ko se številni zgražajo nad nekaj begunci in migranti muslimanske veroizpovedi, sploh ne opazijo na tisoče delavcev iz držav bivše Jugoslavije, ki prihajajo opravljati dela, ki jih Slovenci nočejo. Vsaj za plačilo, ki jim ga ponujajo, ne. No, veliko teh delavcev je tudi muslimanov. Slovenci medtem enako počnejo, ko odhajajo v Avstrijo.

To je razlog za razkol znotraj politične desnice. V zadnjem času so se pojavile populistične, nacionalistične sile, ki resno mislijo z gradnjo zidov na mejah, za razliko od tradicionalnih sil, ki so tako le govorile, delale pa drugače.

Potem imamo socialiste, komuniste, liberalce , anarhiste, ipd…. Zagovarjajo migracije, a ravno socialisti so tisti, ki bi morali premisliti, kaj počnejo. Prvič, komu pravzaprav koristijo migracije? Gospodarstvu, ki pridobiva novo, poceni delovno silo in s tem niža moč domačih zaposlenih. Ni jim treba vlagati v avtomatizacijo, ni jim treba višati plač. Drugič, nihče se ne vpraša, kaj tok ljudi iz revnih držav pomeni prav za te revne države? V nogometu očitno, da Afrika ni pomembna, evropske države pa so. Na drugih področjih, da izobraženi kadri, namesto da bi delali za razvoj svojih držav, delajo v korist Velike Britanije ali Nizozemske. Migracija, še posebej takšna povezana s kvotami za zaželjene poklice, je ponovitev kolonialnega odnosa, le da zdaj ne gre za izkoriščanje naravnih resursov, ampak ljudi. No, ne slepimo se, naravni resursi še vedno tečejo iz bivših kolonij v bivše metropole in še dolgo bo tako, saj bodo države kot Gana ali Kenija potrebovale desetletja, da s stopnjami rasti, kot jih imajo zdaj, dosežejo tisto stopnjo, ko jih ne bo mogoče več izkoriščati.

Migracije so zapleten proces. Prinašajo koristi in težave. Ne gre jih povsem preprečiti, a hkrati morajo nekje obstajati omejitve. Problem ni enostaven in obnašati se, kot da je, ni prava pot. Moramo najti ravnotežje med zagovorniki odprtih meja, ki bi ves nerazviti svet spustili v Evropo in potem ne bi odgovarjali za posledice in med sovražniki vsega tujega, ki se zdaj zgražajo nad burkiniji, muslimani, a se bodo čez nekaj časa nad Etiopijci, ker so pač temnopolti, potem pa nad Grki, ker so leni in tako dalje.

Rešitev je, menim, da se ustvari vstopne točke, skozi katere bodo morali vsi migranti in begunci, podobno kot je to v preteklosti bil otok Ellis za ZDA, da se migracije regulira, medtem ko se ustavi nezakonite prestope meja. Prenehati je treba z vojaškimi pustolovščinami, ki sicer delujoče države, kakršna je bila Libija, spreminjajo v razvaline. Koliko manj bi bilo beguncev, če se zahod ne bi tako nespretno vmešal v Sirijo? Spremeniti je treba odnos do revnih držav, več vlagati vanje, da bo potreba po odhajanju mladine manjša, čeprav se je treba ob tem zavedati, da  večina subsaharske Afrike gospodarsko raste, a je kljub temu veliko mladih ljudi, ki želijo drugam, ker je tam pač boljše. Silne napore moramo vložiti v integracijo, prišleke moramo vključiti, pomešati med preostale. Getov, kjer ljudje ne razumejo jezika države, v kateri živijo, ne smemo dopuščati.

V resnici nimam pravega odgovora, kako naprej in tudi politika ga nima. Imam le predloge, ki bi morda koristili. V svoje odgovore so prepričani  le fanatiki na eni in drugi strani, a z njimi bodo problemi le še večji. Vem le, da potrebujemo neko srednjo pot. Čim manj sovraštva. Več razmišljanja, več tehtanja med sočutjem do ubogih ljudi, ki bi le radi našli boljše življenje in interesi države in ljudi, ki tam že živijo.