Časnik Demokracija je objavil razpis za izvirno slovensko pravljico, ker želijo, da bodo otroci prejeli prave vrednote in imeli radi Slovenijo.

V bistvu gre za zgodbe, ki jih prenašamo našim najmlajšim in preko katerih potem ustvarjamo njihov pogled na svet. Te zgodbe prihajajo v različnih oblikah, od filmov, risank, glasbe, video igric, do pravljic. Jasno je, da v teh časih prevladuje predvsem angloameriška produkcija, z nekaj izjemami. Če si to produkcijo pogledamo, vidimo, da pozitivno predstavlja raznolikost in spoštovanje do drugačnosti. Nič ni narobe, če si temnopolt ali istospolno usmerjen, ženske lahko počnejo vse, kar počnejo tudi moški, kar je vedno bolj vidno v video igricah, filmih in serijah. Vse to mladina požira in si na podlagi tega ustvarja poglede na svet.

To je tudi nekaj, čemur pri Demokraciji nasprotujejo. Oni želijo prodati zgodbo o dobri, pošteni, pridni, konservativni slovenski družbi, s tradicionalnimi družinami, kjer se pozitivni junaki borijo prav proti multikulturalizmu, beri beguncem in migratom in drugačnim družinam.

Pravljica naj obravnava nevarnosti, ki jih prinašajo multitikulturalizem in ilegalne migracije.

Pravljica mora krepiti narodno zavest in v otroki spodbuditi domoljubje, pripadnost tradicionalni družini, ki je temelj in branik slovenstva.

 

Ne moremo biti presenečeni, da si to želijo, Presenečeni smo lahko le nad tem, kako daleč so pri tem sposobni iti. Tako daleč, da v razpisu za pravljico zapišejo, da ‘Pravljica (če je mišljena kot slikanica za mlajše otroke) ima lahko za glavne osebe tudi poosebljene živali, pri čemer pozitivne junake predstavlja domača živalska vrsta, vsiljivce oziroma negativce pa tujerodna invazivna vrsta.’

Tu smo le še en korak od tega, da tujce, jasno da migrante in begunce iz Afrike in Azije, označijo za ščurke in podgane. Podobno, kot so nacisti označevali Jude. Vemo, kako se je to končalo. Seveda tega ne bodo priznali. Če jih bo kdo pribil ob zid s takšnim vprašanjem, se bodo hinavsko izmikali, da tega ne mislijo, čeprav so družabna omrežja polna razmišljanj, ki begunce in migrante ropajo njihove človečnosti in jih predstavlja malodane kot živali, ki prihajajo uničevati našo civilizacijo.

Tu se skriva tudi namig, kaj nam bo v prihodnje prinesla takšna politika. Če si želijo ustvariti vzporedni svet pravljic, kjer bodo otrokom predajali svoje vrednote, potem je jasno tudi, da bodo slej ko prej skušali omejiti vpliv zgodb, ki jim niso po volji. Nič čudnega ne bi bilo, če bi začeli z bojkoti Hollywoodske produkcije, s preganjanjem zahodne pop glasbe, z odklanjanjem literature, kakršna je recimo Harry Potter. Zakaj bi vaši otroci gledali novo Vojno Zvezd, ki je polna ‘napačnih’ vlog žensk v svetu, če pa se lahko obrnejo k dobrim slovenskim zgodbam, kakršne bodo proizvajali sami, bodo rekli. Zakaj bi se navduševali nad čarovništvom, če si lahko vzglede jemljejo po svetnikih, bodo trdili. Če bodo dobili še več moči, bodo začeli napačne zgodbe preganjati iz šol, iz medijev in ker to v modernem svetu ni tako preprosto, bodo postajali vedno bolj radikalni.

Seveda družba, ki se zapira, nima prihodnosti. Ljudje začnejo bežati tja, kjer je več izbire. Zanimivo ne, da sta v krogih, v kakršnih se bere Demokracija, vzor Poljska in Hrvaška, a se večina ljudi raje preseli v Francijo ali Veliko Britanijo, ki ju imajo za propadajoči, multikulturni nočni mori.

Če je še mogoče razumeti, da se nekdo bori za tradicionalno, konservativno družino, za vzpodbujanje domoljubja, s čimer seveda ni nič narobe, je nesprejemljiva sovražnost, ki se odlično kaže v uporabi besed ‘tujerodna invazivna vrsta.’ To je prestop meje dobrega okusa, ki napoveduje le še hujše stvari v prihodnosti. Kar otroci in vsa družba v resnici potrebujejo, je več sočutja, pokončnosti, poštenosti, poguma in presojanja ljudi kot posameznikov. Potrebujejo več razumevanja in manj sovraštva do celotnih skupin, naj si bodo to verski, nacionalni, politični ali razredni sovražniki.