Zgodbe vplivajo na to, kako vidimo svet. Celo tiste v video igrah. Ena izmed najboljših iger, ki sem jih kadarkoli igral, je bila Mass Effect 3. Dobra zgodba, ki pritegne. Skozi ure igranja se navežeš ne le na glavnega junaka, ampak tudi na številne druge like, s katerimi sodeluješ. Gre za RPG (role playing game) in streljačino postavljeno v prihodnost. Ne bom dolgočasil s podrobnostmi. Kar je name imelo največji vpliv, je bila vztrajnost, pokončnost glavnega junaka, ki se je boril do samega konca, čeprav skorajda brez možnosti. Ko je bilo vse že skoraj izgubljeno, je šepal naprej, vedno naprej. Ni se predal in igralec se ni predal z njim. Niso bili redki, ki so se ob koncu skorajda razjokali.

No, zdaj igram naslednjo igro v tej seriji, Andromedo, ki so jo sicer kritiki raztrgali. Kupil sem jo kasneje in ceneje in do zdaj se mi ni zdela tako slaba, čeprav je  manj privlačna, kot Mass Effect 3.

V tej igri so velike sile naše galaksije v galaksijo Andromedo poslale koloniste. Ti se zbudijo po nekaj stoletjih in nič ne štima. Postavljeni ste v vlogo pathfindereja, ki mora poiskati primerne planete za kolonizacijo. Kar bi rad poudaril, je da ste obkroženi s pripadniki različnih vrst. Asari, Krogan, Turijici, itd… To so vaši sodelavci, vaši prijatelji, na katere se zanašate med bojem. Od njih je odvisno vaše življenje. Skozi igro spoznavate njihove osebne zgodbe, poznate jih.

V igri Mass Effect: Andromeda lahko igrate tako moško, kot tudi žensko verzijo glavnega lika, za svoje sodelavce pa lahko izbirate pripadnike različnih vrst.

Kaj ta igra sporoča, kakšen vtis vam da? Da morate ljudi soditi kot posameznike. Da ni važno, če je kdo Nigerijec ali Arabec, važno je, kakšen značaj ima. Vsak je lahko vaš prijatelj, vaš sodelavec. Nič ni narobe z različnostjo. V tem je celo moč. V igri so to pač bitja iz vesolja, z drugih planetov, v realnosti pa se to prenese na vašega soseda iz Vietnama in na vaš pogled na tujce.

Včeraj sem pisal o razpisu Demokracije za domoljubno pravljico, v katerem je bil eden izmed pogojev, da se v primeru, če se uporabi živali, negativce prikaže kot ‘tujerodno invazivno vrsto.’  To je povsem drug pogled na svet. Pogled, v katerem je zaželena čistost, kjer različnost ni nekaj dobrega, kjer so tujci nevarnost, ne priložnost za sklepanje novih prijateljstev.

Ne čudi me, da pri Demokraciji želijo ustvariti paralelni svet tudi na področju zgodb, ki jih predajamo otrokom. Moč popularne kulture, ki prihaja v obliki filmov, serij, risank, video igric, stripov, glasbe,  je ogromna. Če lahko že otrokom dopovejo, da so tujci nevarni in da je vrednota čista Slovenija tradicionalnih družin, je to zanje zmaga. Pri tem se soočajo z mogočnim kolosom zabavne industrije, ki jim je v napoto. Zaradi tega se bojim, da ni daleč čas, ko se bo začelo odkrito zavračanje prav te kulture, ki zna sicer pogosto res biti poneumljena, a zna imeti tudi številne dobre vidike. Spoštovanje različnosti je že eden takšen.

Podobno bi lahko zapisal tudi o znanstveno fantastični seriji Zvezdne Steze.