Ta teden se je francoski predsednik Emmanuel Macron obrnil na Evropejce s pozivom k preporodu, ki je bil objavljen v vodilnih evropskih medijih. Bližajo se volitve v Evropski parlament, a to ni edini razlog. Ideja skupne hiše se ruši. Najedajo jo nacionalizmi, ki vlečejo vsak na svojo stran, pri tem pa jim izdatno pomaga vladajoča elita, ki ni sposobna odgovoriti na vprašanja množic. V Franciji je temu še bolj tako, kot drugod. O temu pričajo množični protesti, ki ne ponehajo. O tem priča tudi nasilje oblasti.
‘Od druge svetovne vojne dalje Evrope še nikoli nismo tako potrebovali kot jo danes. Istočasno pa Evropa še nikoli ni bila tako ogrožena,’ je zapisal francoski predsednik in s tem se gre strinjati. Ni več nobene vizije, kaj želimo postati. Ni več zavedanje nevarnosti, ki nam grozi, če se zapremo v meje nacionalnih držav in začnemo sumničavo pogledovati proti svojim sosedom. Vrnitev v krvave čase je še kako mogoča. Prav tako se je izgubilo spoznanje, da so tudi največje med evropskimi državami, razen Rusije, le še drobiž na svetovnem prizorišču in brez sodelovanja ne morejo imeti nobenega večjega vpliva na dogajanj in celo niso več sposobne zagotoviti svoje lastne varnosti.
Evropa je zgodovinski uspeh, je sprava opustošene celine skozi edinstveni projekt miru, blaginje in svobode. Tega nikoli ne pozabimo.
Da, tega ne bi smeli pozabiti. Toda, gospod predsednik, zakaj to pozabljamo? Je mogoče krivda v vladajoči politiki, tudi takšni, kakršna je vaša, ki se na nezadovoljstvo državljanov odziva z ignoriranjem, obtoževanjem ali celo z nasiljem? Ne leži krivda tudi pri neusmiljenem obračunu z Grčijo, ki ni bila deležna solidarnosti, ampak brezobzirnega zategovanja pasov, ki jo je spravilo na kolena, medtem ko so se nemške in francoske banke reševale iz pomoči, ki je bila le navidezno namenjena Grkom?
Strinjam se z marsičem, kar nam francoski predsednik sporoča, toda ob tem me najeda dvom. Dvom, da gre le za lepe besede, brez vsebine. Kupovanje časa, da bo mogoče nacionalistični val minil, da se mogoče ne bo dvignil socialistični in da bo vse ostalo po starem.
Skeptičen sem, ker je najprej sporočilo, da ‘evropski model temelji na človekovi svobodi, na raznolikosti mnenj in na ustvarjalnosti, ‘ potem pa nekaj vrstic dalje, da moramo na evropski ravni ‘prepovedati vse oblike sovražnega in nasilnega govora na internetu, kajti spoštovanje posameznika je temelj naše civilizacije dostojanstva.’
Hja, kakšno je zagotovilo, da v spopadu s sovražnim govorom ne bo šlo za zatiranje drugačnih mnenj, ki bi lahko pomagala zrušiti vladavino elit? Tudi govor o obrambi pred vplivom tujih sil na naše volitve se zdi le izraz želje, da se omeji polje debate, s tem ko se najde priročnega zunanjega sovražnika. Ne, nekaj ruskih trolov na spletu, skupaj z nekaj ruskimi mediji, ki nas nagovarjajo v naših jezikih, ne more bistveno spremeniti politične slike. Če bi temu bilo res tako, bi morali mnogo bolj biti zaskrbljeni nad premočjo ameriških medijev.
Nobena skupnost ne more ustvariti občutka pripadnosti, če nima meja, ki bi jih varovala. Meja pomeni tako svobodo kot varnost. Prenoviti moramo Schengenski prostor: vsi tisti, ki želijo v njem sodelovati, morajo izpolniti obveznost glede odgovornosti (strog nadzor meja) in solidarnosti (ista azilna politika z istimi pravili za sprejem ali zavrnitev). Skupna mejna policija in evropski urad za azil, stroge obveznosti nadzora, evropska solidarnost, h kateri prispevajo vse države pod okriljem Evropskega sveta za notranjo varnost: kar zadeva migracije, verjamem v Evropo, ki varuje tako svoje meje kot svoje vrednote.
Se strinjam. Varovanje meja je eden temeljnih elementov države. Res je, da nacionalisti temo migracij izkoriščajo in pogosto pretiravajo nevarnosti, toda nevarnosti obstajajo in teh se moramo zavedati. Prav tako ne moremo mimo želja državljanov, ker se ravno zaradi pretiranih migracij in pogosto neuspešne integracije nagibajo k nacionalistom. To orožje moramo iztrgati iz njihovih rok. Na to področje spada tudi povezovanje na obrambnem področju. Potrebujemo neodvisne strukture, mimo NATO pakta, ki je vse preveč podrejen ZDA. A težko, da bomo to doživeli.
Evropa je zibelka socialnega varstva in mora za vsakega delavca, na vzhodu ali zahodu, vzpostaviti socialni ščit, ki mu bo omogočil enako plačilo za delo na enakem delovnem mestu, in minimalno evropsko plačo, ki bo prilagojena posamezni državi in vsako leto kolektivno določena.
Naraščanje napetosti po Evropi, krepitev skrajnežev vseh vrst, lahko pojasnimo tudi z nezadovoljstvom nad ekonomskim razvojem in strahom pred prihodnostjo. Tistih, ki niso uspešni, ne smemo poniževati, ne smemo jih kriviti, češ da se le niso dovolj potrudili in so si sami krivi, če kljub trdemu delu, ne morejo živeti v blagostanju. Toda, spet, mar lahko verjamemo francoskemu predsedniku, katerega zgodovino poznamo, da bo v prvi bojni vrsti boja za pravice najšibkejših?
Evropa, ki želi odigrati svojo vlogo na svetovnem prizorišču, mora svojo pozornost usmeriti v Afriko, s katero moramo skleniti pakt za prihodnost. Sprejeti moramo našo skupno usodo in razvoj Afrike podpreti na ambiciozen in proaktiven način: z naložbami, partnerstvi med univerzami, šolanjem deklet…
Od kod to zanimanje za Afriko? Morebiti zato, ker ima Francija tam še vedno velike interese? Ne bi bilo enako pomembno pokrpati naših odnosov z Rusijo in Turčijo?
Da, strinjam se s francoskim predsednikom, ko nam sporoča: ‘Svoboda, varstvo, napredek. Na teh stebrih moramo zgraditi evropski preporod. Ne smemo dopustiti, da bi nacionalisti, ki nimajo rešitev, izkoriščali jezo ljudi.’ Potrebujemo evropski preporod. Potrebujemo svobodo, varstvo, napredek. Zavedati se moramo svoje moči, obnašati se moramo neodvisno, varovati svoje interese.
Toda, povejte mi, mar lahko zaupamo francoskemu predsedniku, da je s svojim sporočilom iskren? Gospod Macron. Dokažite, da mislite resno. Najprej s tem, da v svoji domovini toliko spremenite stanje, da množice protestnikov ne bodo imele razloga, da se vsak teden valijo po ulicah vaših mest. Naredite Francijo zopet veliko. Potem vam bomo verjeli, da lahko skupaj z drugimi evropskimi voditelji popravite našo propadajočo evropsko hišo.
One thought on “Francoski predsednik s pozivom Evropejcem. Vse lepo in prav, toda, mar mu res lahko verjamemo?”
Komentarji so zaprti.