Dolgo je trajalo, a trenutek izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije je pred vrati. To se bo zgodilo točno ob polnoči in od jutri bodo želje minimalne večine Britancev, ki je glasovala za brexit, izpolnjene.

Vprašanje, če bodo zaradi tega živeli bolje.

Ker podpiram upoštevanje ljudske volje, četudi je izražena s takšno majhno razliko na referendumu, kot je to bilo v primeru Združenega kralejstva, menim tudi, da se je izstop moral zgoditi. Če se to ne bi zgodilo, bi to pomenilo veliko nespoštovanje demokratične volje in dokaz, da je Evropska unija povezava elit, ki jim ni mar za želje ljudi. Toda, to ne pomeni, da nisem razočaran, saj bi želel, da Britanci ostanejo pomemben del EU.

Ne smemo pozabiti, da je evropsko povezovanje posledica obdobja strašljivih vojn, ki nas je Evropejce spravilo na kolena. Skozi sodelovanje so si naši predniki po drugi svetovni vojni zadali vzpostaviti temelje skupnega domovanja, ki bi se izognilo napakam preteklosti. Ko iz povezave izstopi tako pomembna država, kot je Združeno kraljestvo, to pomeni hud udarec.

Še več, brez Združenega kraljestva se bo povečala moč Francije in Nemčije, ki bosta skupaj odločali, kam bomo šli. To je lahko zelo nevarno za manjše članice.

Po drugi strani je v vsem skupaj tudi nekaj pozitivnega. London je ves čas deloval kot nekakšen ameriški trojanski konj v Evropi, ki je preprečeval tesnejše povezovanje, ki bi iz Evropske unije naredilo veliko, neodvisno silo. Brez Britancev je torej več možnosti, da se to zgodi. Da dobimo čistokrvno evropsko vojsko, na primer.

Brez medsebojnega sodelovanja tudi v prihodnje ne bo šlo. EU in Združeno kraljestvo sta lahko dobra partnerja in vrata v skupno domovanje morajo ostati odprta. Tisti, ki so glasovali za brexit, bodo kmalu spoznali, da se njihova življenja ne bodo posebej spremenila. Elite jim bodo še vedno vladale, majhna mesta bodo propadala in London bo center, gospodarstvo bo še vedno uvažalo tujo delovno silo in demografska slika države se bo spreminjala. Pravo razočaranje bo prišlo, ko jim bodo bratranci z one strani Atlantika izstavili račun v obliki pritiskov po odpiranju britanskega tržišča in zahtevah za nižanje standardov. Združeno kraljestvo pač ni več velika sila, ampak vedno bolj šibka država, ki ne more zares tekmovati z velikimi.