Najprej se moramo vrniti k osnovam. Rusija in Turčija sta za pokrajino Idlib leta 2018 sklenili sporazum o razmejitvi med sirskimi vladnimi silami in uporniki in deblokadi dveh pomembnih cest, M4 in M5. Skrajneži bi se naj umaknili iz pokrajine in za mir je bil odgovoren niz ruskih in turških vojaških oporišč na sirskem ozemlju. Sirske vladne sile so medtem počistile območja pod nadzorom upornikov po ostalih delih države.

Turčija ni naredila nič, da bi iz Idliba odstranila skrajneže, razen da jih je nekaj preselila v Libijo, kjer se zdaj skupaj s turškimi vojaki borijo na strani vlade v Tripoliju, proti silam generala Haftarja. Skrajneži so tako še vedno napadali območja pod nadzorom vladnih sil. Po drugi strani ni bilo nikoli preveč verjetno, da se bo Damask strinjal s tem, da bo Turčija na sirskem ozemlju imela nekakšno tampon cono in ofenziva je bila le vprašanje časa. Pri tem je veliko vprašanje, če bi jih od tega lahko odvrnila Moskva.

Sirske vladne sile so začele veliko ofenzivo zahodno od Aleppa in na jugu province Idlib in so zavzele vso traso pomembne ceste M5, ki povezuje Aleppo in Homs, v mestu Sarakib pa so se zelo približale uporniški trdnjavi v mestu Idlib. Veliki uspehi so v paniko pognali turške oblasti, ki so začele groziti s posredovanjem, postalo pa je jasno, da vsaj delno podpirajo upornike. V Sirijo so napotile dodatne vojake in turško topništvo je začelo odkrito napadati sirske vladne sile. Po zmagi v zahodnih predmestjih Aleppa in zavzetju Sarakiba, so se poveljujoči odločili preusmeriti veliko svojih sil na jug province Idlib, da bi tam prodrli do druge ključne ceste, M4. Uporniki so to ob podpori Turkov izkoristili za protiofenzivo in so povrnili nadzor nad mestom Sarakib in zopet presekali cesto M5, a sirske vladne sile so se v bliskovitem napredovanju približale cesti M4 in napadi ruskega in sirskega letalstva so upornikom zadali hude udarce in uspeli stabilizirati fronto pri Sarakibu.

Zaradi sporazuma med Rusijo in Turčijo, ne prihaja do napadov na turške vojake v njihovih opazovalnih postojankah v Siriji, a to velja le za tiste, za katere sta se obe strani dogovorili. Težava je, da so Turki zdaj prisotni marsikje, kjer jih ne bi smelo biti in o tem niti Rusi nimajo informacij. Težava tudi, da Turki svoja oporišča uporabljajo za napade na sirske vladne sile, ker mislijo, da Sirci ne bodo streljali nazaj.

Trenutno stanje na bojiščih na severu Sirije

V četrtek je prišlo v bližini Behuna do napada na turške vojake, pri čemer jih je bilo ubitih 33. Ker Rusi niso dovolili dostopa turškim helikopterjem, so ranjene in ubite morali voziti v 55 kilometrov oddaljeno turško pokrajino Hatay. Do zdaj se je izkazalo, da rusko letalstvo ni izvedlo napada, ampak so to storili Sirci, prav tako pa Rusi Turke obtožujejo, da o prisotnosti njihovih vojakov nihče ne bil obveščen in je zaradi tega krivda za žrtve pri Turkih samih.

V Turčiji so se na številne žrtve odzvali z grožnjami in napovedjo večjega posredovanja v Siriji, a pri tem se je treba zavedati, da sta Turčija in Sirija dejansko že v vojni, le z določenimi omejitvami. Turki lahko uporabijo mnogo večje sile in sirske vladne sile lahko začnejo bolj silovito neposredno napadati Turke, kar jim bo zadalo dodatne izgube. Ta hip ima Turčija v Siriji že veliko vojakov, topništvo in brezpilotna letala podpirajo upornike, govori se tudi o pripadnikih posebnih sil, ki se borijo z ramo ob rami z uporniki.

Do zdaj je Erdogan bolj kot ne blefiral. To niso prve turške žrtve v Siriji. Da v prvi vrsti gre za poskus vplivanja na domače javno mnenje, kažejo naravnost nora poročila o več sto ubitih sirskih vojakih v povračilnih napadih, kar ni ravno verjetno. Ko je pred kratkim bilo ubitih 13 turških vojakov, so turški mediji postregli s podobno fantastičnimi številkami ubitih nasprotnikov. A bolj kot propaganda, so povedne razmere na terenu. Kljub izgubi Sarakiba, sirske vladne sile še naprej hitro napredujejo, kar kaže, da napadi nanje nimajo večjega učinka.

Erdoganova Turčija je v zelo slabem položaju. Nekaj, kar se ne bo spremenilo, če bodo še naprej grozili vsem naokoli. Na nek čuden način so prišli do sklepa, da si bodo pridobili simpatije v Evropi, če bodo odprli vrata vsem beguncem in migrantom. Od NATO zavezništva, katerega so zaradi zadnjega napada zaprosili za pomoč, si razen izjav podpore, ne morejo obetati pomoči, navsezadnje zaradi tega, ker je šlo za napad na njihove vojake na sirskem ozemlju, ne za napad na turško ozemlje. V lastno škodo tudi slabšajo odnose z Rusijo, ki jim je ob zaostritivi odnosov z ZDA diplomatsko podala roko in jim začela prodajati napredno orožje. No, tudi v Moskvi nočejo vojne s Turčijo, niti nočejo slabšanja odnosov.

Vse kar ima Erdogan, so velike oborožene sile. Če hoče, lahko napove vojno Siriji in doseže večje vojaške uspehe in majhna ruska prisotnost v regiji ga ne bo ustavila, sploh pa bodo sirske vladne sile prisiljene v defenzivno držo. Resnici na ljubo Rusija nima nobene možnosti na bojišče napotiti zadostne sile, da bi lahko ustavile Turke, jedrskega orožja pa zagotovo ne bodo uporabili. Toda, to bi pomenilo prelom z Rusijo in klečeplazenje pred zahodom, ki ga ne mara, v bistvu popolno izolacijo Turčije. Hkrati bi v Siriji morali Turki plačati veliko ceno v izgubljenih življenjih njihovih vojakov in se sprijazniti z dolgotrajno vojno, medtem ko Kurdi seveda ne bi mirovali. Le še več sovražnikov.

Kaj turški predsednik Erdogan pravzaprav sploh hoče v Siriji? Mnogi ga obtožujejo neootomanskih ambicij, želje po povečevanju ozemlja. Res kaže, da želi nadzor nad vsem obmejnim področjem, kjer sicer živi veliko Kurdov. Tja bi rad naselil sirske begunce, ki predstavljajo breme turški državi in so vir nezadovoljstva med domačini. Da bi ob tem pregnal Kurde in jih nadomestil z lažje obvladljivimi sirskimi zavezniki, tudi če so ti skrajneži, je že dolgo jasno. Pred turškim napadom na Kurde na severu Sirije, so že obstajali načrti o tem, da bi turška podjetja dobila velike posle pri gradnji novih naselbin prav za sirske begunce, ki bi jih tja naselili iz Turčije. No, zdaj jih pa pošiljajo proti Evropi.

Težko je napovedovati, kaj se bo zgodilo, še posebej, ker se vsi udeleženci tega konflikta vedno ne obnašajo najbolj racionalno. Če že, potem se najbolj verjetno zdi, da bosta Moskva in Ankara naredili vse, da ne pride do večje vojne, medtem ko za pokrajino Idlib že ne bosta našli skupnega jezika. Turčija bo tja napotila dodatne sile in skušala z njimi ustaviti napredovanje sirskih vladnih sil in jih celo prisiliti, da zapustijo nekaj do zdaj že osvojenega ozemlja, tudi če bo s tem tvegala dodatne izgube med svojimi vojaki. Sirci pač imajo na voljo še kar nekaj orožja, ki ga lahko uporabijo proti Turkom. Moskva in Ankara bosta medtem skušali preprečiti pomotne napade in obdržati krhko parterstvo pri življenju.

Problem tega je le, da ni videti, kakšen bi naj potem bil zaključek. Še leta in leta vojne v pokrajini Idlib in vzdrževanje enklave skrajnežev s strani Turčije? Ni bilo že dovolj vojne?

V dodatno branje: Will Russia, Turkey go to war over Syria’s Idlib?