Turški predsednik Erdogan je še enkrat več blefiral. Grožnje in napihnjena poročila turške vojske o ubitih pripadnikih sirskih vladnih sil ne morejo spremeniti dejstva, da so Turčija in njihovi zavezniki v Siriji doživeli poraz in da se je turški predsednik včeraj z ruskim predsednikom Putinom dogovarjal o umiritvi. Večje vojne ne bo. Sirske sile bodo obdržale nadzor nad vsem, kar so osvojile. Ruska prisotnost v Siriji bo ostala neogrožena. Da, tudi Turki bodo obdržali svoji prisotnost. Rusija in Turčija bosta še ohranili sicer krhko partnerstvo, ki je bolj pomembno, kot usoda skrajnežev v pokrajini Idlib.

Toda ne o tem. Turški vrh se je odločil, da izsiljuje Evropo. Ker jim nihče ni priskočil na pomoč v njihovi vojni na sirskem ozemlju, so se odločili po kdo ve kakšni norosti proti zahodu pognati migrante in begunce. Te so Bolgari in Grki zaustavili. Posnetki tragedij na meji so bili neizbežni.

Turčija se je odločila za napad na svoje evropske zaveznike. To, kar so naredili z migranti in begunci, od katerih večina niti Sircev ni, nič drugega kot napad, izkoriščanje trpljenja ubogih ljudi.

Ne moremo reči, da se EU ni odzvala s pomočjo Grčiji in besedami podpore, toda nemogoče bi bilo trditi, da se je ustrezno odzvala na turška dejanja. Pomislimo, kako so evropske države uvajale sankcije proti Rusiji zaradi malodane pravljične teorije zarote, da so Rusi v Združenem kraljestvu zastrupili svojega bivšega agenta. Groženj s sankcijami Turčiji ni. Ne pozabimo, da so ti prejemniki evropskega denarja. Na žalost se najde kdo, ki bi jim dal še več denarja, da bi ustavljali pretok beguncev in migrantov čez svoje meje.

Evropejci v imenu vojaških pustolovščin naših zaveznikov Američanov vojake pošiljamo po vsem svetu, tja, kjer pogosto niso sprejeti. Kaj imajo slovenski vojaki iskati v Iraku? Nekaj policistov bo poslano v pomoč Grčiji, a odziv je medel. Dober signal Turčiji bi bil, če bi bilo v Grčijo, kjer so se turške oblasti celo odločile na mejo poslati svoje policiste, da bi onemogočili vrnitev migrantov in beguncev, poslano dovolj vojakov iz različnih evropskih držav. Signal, da znamo braniti svoje meje in svoje interese in da se ne bomo pustili izsiljevati. Grožnje s sankcijami vsaj vodilnim turškim politikom bi tudi bile na mestu.

Nikakor ne želim, da iz Turčije delamo sovražnika, a včasih je nujno pokazati zobe, sicer lahko hitro postaneš žrtev nenehnih izsiljevanj. Če ne reagiraš, lahko nasprotna stran pomisli, da si nesposoben odgovora in lahko zahteva vedno več. Bojim se, da bodo Turki delali ravno to.

Seveda, bil bi že čas, da Erdogan svoje vojake umakne iz Sirije in dopusti, da se ta država končno umiri in pride do obnove, a naivno bi bilo pričakovati, da bodo naši politiki kaj takšnega zahtevali. Navsezadnje je marsikatera evropska država prav tako kot Turčija kriva, da so se v Siriji razpasli  skrajneži. Vse v imenu boja proti Asadu in tudi Rusiji, ki vlado v Damasku podpira.

S Turčijo lahko imamo korektne odnose. Da je mogoče presegati huda trenja, dokazujeta Putin in Erdogan.  Tudi, če kdaj pa kdaj zarožljamo, to še ne pomeni, da bo zaradi tega takoj vojna s Turčijo, ali da bodo naši odnosi nepopravljivi poškodovani. A meje je vsekakor potrebno postaviti in jih tudi braniti. Sicer nas nihče ne bo več jemal resno.