Basen o škorpijonu in žabi zdaj pozna že večina. Da, dolgočasno in nadležno je ponavljati eno in isto, ampak ta zgodba je zelo pomembna za razumevanje sveta. Gre nekako takole. Škorpijon plava ujet na deblu po reki navzdol. Mimo priplava žaba in škorpijon jo prosi za pomoč. »Hja,« reče žaba, »nisem tako neumna, da bi ti pomagala, ker me boš potem pičil in bom umrla.« »Ne bodi neumna, ji odvrne škorpijon. »Ko bom enkrat na tebi, te ne bom napadel, ker se bi potem oba utopila, to pa ne bi bilo ravno pametno, mar ne.« Žaba to premisli in se odloči pomagati. A glej,  ko se bližata rečnemu bregu, jo škorpijon vseeno piči in žaba ga presenečeno vpraša. »Zakaj si to storil. Zdaj bova oba umrla.« »Ne morem si pomagati,« ji odgovori škorpijon. »To je v moji naravi.«

Zadnje čase člani koalicijskih strank, razen ene, veliko pozivajo k umirjanju strasti. Predsednica DeSUS, Aleksandra Pivec noče ideoloških obračunavanj. Predsednik NSi, Matej Tonin je na družabnim omrežjih zapisal, da si želi več dialoga in spoštljivosti. Lahko jima verjamemo, da si oba resnično želita več miru, ki bi jima omogočil uresničevanje svojih ciljev. Ampak na žalost imata za partnerja nekoga, ki mu do miru ni in uživa v neprestanih spopadih. Takšen je vodja, takšna je stranka in posledice so očitne. Nezadovoljstvo med državljani raste in tega ni mogoče prikriti.

Je pač v njihovi naravi.

Medijski napadi so v demokraciji stalnica. Deležne so jih bile prejšnje vlade in deležna jih je ta. Temu lahko rečete vojna, ampak potem morate tudi nenehnemu blatenju s strani s SDS povezanimi mediji reči vojna. Kaj vse so napisali in povedali o prejšnjem predsedniku vlade, Marjanu Šarcu. Da te rdečica zalije od sramu. Tudi protesti so nekaj normalnega. Mar me spomin res vara in ni bilo cele množice protestov proti vladi in proti sodstvu s strani takratne opozicije? Zakaj potem tokrat ne bi smeli kolesarji izražati svojega nezadovoljstva? In tako dalje.

Da, ta vlada, ta koalicija, ima nekatere hude težave, ki vpijejo v nebo. Nabava zaščitne opreme je že takšna in večina Slovencev vladi ne verjame. Ampak po drugi strani lahko državljane nagovarja na drugih področjih in je pri tem celo uspešna. Vse je odvisno od njih, tudi če bodo sovražni mediji skušali njihovo aktivnost prikazati v čim slabši luči, občasno tudi povsem zlonamerno in mimo resnice. A državljani le niso tako neumni, da bi jim lahko kot verodostojen prodali vsak napad na vlado. Znajo presojati.

Skoraj zagotovo bi bili protivladni protesti mnogo manjši in nasprotovanje vladi šibkejše, če bi se prva stranka koalicije prilagodila svoji vlogi. Da ni več sovražna opozicija, ampak odgovorna oblast, ki dela v korist ljudi in nima potrebe po nenehnem obračunavanju s svojimi nasprotniki. Res se nima smisla odzivati na vsak napad in res nima smisla iskati nove in nove sovražnike. Aleksandra Pivec in Matej Tonin to seveda vesta. Vesta, da bodo enkrat spet volitve in da bosta potem v položaju, ko se bosta lahko pogajala s trenutno opozicijo in vesta tudi, da bo marsikdo, ki ju danes goreče črti, takrat še kako zainteresiran, da pridobi njuno podporo. Pri tem pa očitno tudi naivno verjameta, da je škorpijon, s katerim zdaj sodelujeta, dovolj racionalen, da ne bo delal neumnosti, ker si želi politično preživeti. No, grdo sta se uštela. Škorpijon se v tej zgodbi zagotovo ne bo utopil, ker ima dovolj podpore, da lahko reče in naredi karkoli in bo še vedno kotiral visoko v slovenskem političnem prostoru. Zanju je bolj nevarno, v teh časih vedno hujše polarizacije. Lahko se utopita zaradi napačnih odločitev svojega predsednika vlade. In to seveda vesta, tudi če tega nočeta priznati.

Ne gre zanikati, da bi do napadov na vlado prihajalo v vsakem primeru. A kot že rečeno, je to za demokracijo nekaj normalnega.  Kljub temu bi bila pravilna drža največje stranke koalicije ta, da bi skušala umiriti žogico. Ne le z besedami, ampak tudi z bolj preudarnimi zamenjavami kadrov. Zdaj se namreč marsikdo sprašuje, le od kod dobivajo svoje kadre, nad katerimi visi toliko vprašajev. No, očitno so lojalni in je le to pomembno.  Bolj umirjena politika bi ne le zmanjšala nezadovoljstvo med vedno več državljani, na dolgi rok bi izničila odločenost številnih Slovencev, da nikoli in pod nobenim pogojem ne bodo podpirali političnih strank, ki bi bile pripravljene sodelovati s SDS. To bi odprlo vrata sodelovanju.

A potem, mogoče svoje narave le ni mogoče spremeniti in bo iz dneva v dan hujše.