V petek so se odvili že osmi protivladni protesti, še enkrat z največjo udeležbo v prestolnici. Po podatkih policije se jih je udeležilo 7000 protestnikov, ti pa trdijo, da jih je bilo mnogo več. Policija je tokrat z zaščitnimi ograjami ogradila celoten trg pred parlamentom, s tem pa je po nepotrebnem omejila možnost protesta, zaradi česar je prišlo do nekaj majhnih, neljubih incidentov.

Več protestnikov ni upoštevalo policije in je preplezalo ograjo, potem pa na Trgu republike posedlo po tleh in prebiralo slovensko ustavo. Čez čas je policija reagirala in jih odstranila iz ograjenega prostora. Pri tem ne s strani protestnikov, ne s strani policije ni prišlo do nasilja. Vse skupaj je potekalo čisto vzorno in je neprimerljivo s prizori, ki jih lahko spremljamo v Franciji ali v ZDA.

Čeprav ni veliko materiala, s katerim lahko ena ali druga stran operira, to ne preprečuje občasno prav absurdnega pretiravanja enih in drugih. Vladna stran v protestnikih vidi ‘črnosrajčnike’, ki provocirajo in napadajo policijo, protestniki pa v delovanju policije vidijo dokaze pretiranega nasilja in celo policijske države.

Protesti so v petek videli že svojo osmo ponovitev in nič ne kaže, da bi pojenjali, a po drugi strani tudi ni dokaza, da bi vplivali na politično situacijo v državi. Janša ima koalicijo ta hip še trdno v rokah in dokler ima večino, bo vladal. Protesti, kakršni so zdaj, tega ne morejo spremeniti.

Strategija vlade je, da proteste predstavi kot čim bolj  nasilne in s tem mobilizira svoje podpornike. Pri tem so pri SDS seveda, pričakovano, uspešni, saj so njihovi podporniki povsem lojalni. Pri drugih strankah imajo večje težave, še posebej pri DeSUS in SMC, ki sta poglavitni tarči protestov. Namreč, prav njima se ruši podporo in namen, strategija v ozadju je  uničiti Janševe zaveznike, ga osamiti in potem na naslednjih volitvah sestaviti novo koalicijo mimo njega. Tudi, če bo relativni zmagovalec in to celo premočno, z več kot 30 poslanci. Trditve, da policija, po ukazu oblasti, uporablja prekomerno silo, so namenjene predvsem volivcem SMC in DeSUS, da se jim dokaže, da ta vlada mora pasti in da njihovi politični predstavniki nimajo prav. S tem se hkrati izvaja pritisk prav na te politične predstavnike.

Dvomim, da to ta hip deluje. Na SMC tako ali tako ne, ker nima več nobene podpore, je stranka brez volivcev in samo čaka na svojo smrt, to pa pomeni, da si njeni predstavniki že pripravljajo drugačno prihodnost in pritisk ulice nanje ne more več imeti učinka. Aleksandra Pivec je v bolj kočljivem položaju, a dokler je še relativno priljubljena, lahko preprosto vztraja v koaliciji. Zanjo je večja težava, kot protesti,  nezadovoljstvo v lastni stranki in nevarnost, da pride do razkola. Njo bolj kot protestniki, v razmislek o prihodnosti sodelovanja s SDS, silijo lokalni odbori, nezadovoljni tudi nad njenim načinom vodenja stranke in kadrovskimi izbirami. Čeprav, tudi takšna poročila so lahko le del napadov nanjo in medijska manipulacija. To je težko vedeti.

Poglavitno vprašanje, ki se poraja pri protestih je, kaj hočejo v resnici doseči. Padca vlade, če se tako ne odločijo sami členi koalicije, ne morejo. Bodo pač protestirali še naslednji dve leti, medtem ko bo država delovala naprej. Tudi, če bo začelo resnično prihajati do nasilnih izpadov. V tem primeru bosta policija in sodstvo prisiljena braniti delovanje sistema in kaznovati prestopnike in ga tudi bosta. Uspešno, ker ta hip med Slovenci niti ni kakšne posebne želje po nasilnem prevratu.

Drugi cilj je lahko mobilizacija proti Janši, a tudi to je bolj klavrn projekt. Prvič, večina Slovencev ne prenese SDS in ne bo glasovala zanje. Tisti, ki SDS in njihovega šefa podpirajo, bodo to počeli še naprej in jih nič ne bo prepričalo, da spremenijo mnenje. Zakaj torej protestirati, če je ta cilj že dosežen? Občasne afere, kakor z nabavo zaščitne opreme za boj proti Covid-19, so že tako načele podporo sami vladi in protesti niti niso potrebni.

Tretji in edini logični cilj protestov je lahko mobilizacija za neko politično alternativo, za stranko ali osebo, ki bi združila opozicijo in na naslednjih volitvah prinesla spremembo oblasti. To lahko deluje, ampak le, če se protesti počasi začnejo spreminjati v shode za nekaj in nekoga, če nastanejo organizacije, ki potem zahteve protestnikov filtrirajo v nekaj programsko uporabnega in prenesejo v sfero političnega, kjer to lahko uporabijo politiki.  V predvolilni kampanji in potem, ko pridejo na oblast.

Zdaj pa nagradno vprašanje: mar protesti res gredo v smer temu ali onemu politiku, tej ali oni politični stranki?  Prinašajo ogromne spremembe na političnem prizorišču, v izmerjeni podpori političnim strankam? Upam si trditi, da ne. Večji učinek je imela sprememba na čelu SD, ki je Tanjo Fajon izstrelila pred Marjana Šarca in tako napovedala velik spopad med  SD in LMŠ za zmerno liberalno sredino, ki prinaša zmago in primat na celotni levi sredini.

Problem protestov, ne, problem do vlade negativno usmerjenih Slovencev, ki si želijo spremembe je tudi v tem, da ne vedo, kakšna bi ta sprememba naj bila. Da, v nekih grobih obrisih si jo predstavljajo, a ko pridemo do konkretnih predlogov, do konkretnih oseb, lahko opazimo, kako zelo močan je v resnici tabor tistih, ki ne vedo, koga bi volili in ki bi se o določenih programskih rešitvah med seboj na smrt sporekli. Mnogo lažje je nekomu nasprotovati in tako sestavljati koalicijo, kot se potem boriti za nekoga.

No, v preteklosti smo imeli nekaj rešiteljev, novih obrazov, ki so skorajda brez političnega programa in predvsem na valu strahu pred SDS, nagovorili zelo veliko Slovencev, da so jih podprli na volitvah. Ni se ravno najbolje končalo. SMC je še najboljši dokaz te naivnosti med delom volilnega telesa. Stranka, ki je nastala kot rešitev pred SDS, je danes trdni člen Janševe koalicije, osovražena s strani tistih, ki so ji pred leti, takrat še pod vodstvom Mira Cerarja, na volitvah podarili ogromno zmago.

Spet postavljam vprašanje. Mar protestniki kolesarijo v prazno? Če ne bodo pazili, če ne bodo naredili koraka naprej, se bo vse skupaj sprevrglo v karneval z ogromno pretiravanja na družabnih omrežjih in pogosto absurdnimi obtožbami z obeh strani.