Problem privržencev SDS-a je, da so preveč lojalni. Problem celotne levice je, da nimajo nobene zvestobe.

Medtem, ko je na politični desnici zrasla močna stranka z nespornim voditeljem, ki mu vsi podrejeni prisegajo večno zvestobo, je levica videla nenehni vrtiljak novih obrazov. Pozabili smo jih že, čeprav nekateri niti niso bili tako slabi. Katarina Kresal, Gregor Golobič, Alenka Bratušek je še med nami, a ji slabo kaže, Zoran Janković je le ljubljanski župan, Borut Pahor se je premaknil stopničko višje, na mesto predsednika države, a je daleč od tega, da bi ga volivci, tako kot leta 2008, še lahko pripeljali do parlamentarne zmage. Miro Cerar, ta rešitelj pred Janezom Janšo, je doživel klavrno usodo, da je na koncu celo izstopil iz lastne stranke. Počasi bodo nenehni napadi zmleli Aleksandro Pivec, Zdravko Počivalšek v resnici nikoli ni imel pretiranih možnosti. Hja, še Šarcu ne kaže najbolje, čeprav je LMŠ še vedno tam v okolici desetih poslanskih mest. Vsaj tako kažejo ankete javnega mnenja.

V grobih obrisih je slovensko volilno telo razdeljeno na tri velike bloke. Na socialiste, liberalce in konservativce. Socialisti podpirajo Levico in SD in nekateri so še bolj radikalni in sta jim obe ti stranki prodani duši. Konservativci so se poročili z nacionalisti in imajo svoje predstavnike predvsem v SDS, a tudi v NSi in SLS, nekaj v SNS. Ta dva bloka sta dokaj stabilna. Kar je nestabilno, je prostor, ki ga je zasedala Drnovškova LDS. Drnovšek je bil še zadnji politik, ki je bil zmožen nagovarjati te ljudi. Vsi drugi so zelo hitro izgubili njihovo zaupanje.

LDS je po Drnovšku počasi tonila. V nekem trenutku smo dobili Zares. Potem je liberalni tabor prebegnil pod Pahorjevo okrilje in mu podaril veliko zmago leta 2008. Potem je prišel na vrsto Janković, ki pa se je uštel pri sestavljanju koalicije. Za njim je nastopil Miro Cerar in slavil z instant stranko. Nazadnje je prišel še kamniški župan, Marjan Šarec in ta tabor se je razdelil na tri stranke, na LMš, SMC in SAB. Kot kaže, SMC kmalu več ne bo, SAB pa tudi slabo kaže.

So bili vsi ti politiki res tako slabi, da jih je bilo potrebno povsem ponižati in izgnati iz političnega prostora? Ne. A to se je vendarle zgodilo. Da, seveda, imeli so svoje napake. Eni večje, drugi manjše.

Če pogledamo le obdobje po drugi Janševi vladi, vladavino Alenke Bratušek, Mira Cerarja in Marjana Šarca, lahko vidimo, da je Slovenija naredila ogromen napredek. Gospodarstvo je raslo, brezposelnost je padala, proračun je postal bolj uravnotežen, še celo število prebivalcev se je povečalo, predvsem zaradi potrebe po delovni sili. Da, nihče ni znal popraviti zdravstvenega sistema in niso vedeli, kaj naj z vojsko, a nedvomno je, da se je stanje v državi močno popravilo. To je vidno že na prvi pogled, če se malo popelješ po različnih koncih naše prelepe domovine.

Na kratko, to obdobje je bilo bolj pozitivno, kot negativno. A kljub temu to volilno telo tega ni prepoznalo in zdaj bolj radikalen del nemočno protestira po petkih, naj vlada odstopi in naj se od nekod, malodane iz nič, pojavi naslednji rešitelj. Ki ga bodo, se bojim, zopet zavrgli, ker ne bo delal natanko tako, kot od njega zahtevajo.

S Tanjo Fajon se ne strinjam v vsem. V preteklosti sem naletel na številna njena stališča z zunanjepolitičnega področja, katerim nasprotujem. Tudi nisem povsem soglasen s politiko SD-ja. Ampak, daleč od tega, da bi zdaj to stranko zaradi nekaj razlik na smrt sovražil. Če bo Tanja Fajon postala voditeljica leve sredine in bo po volitvah naša druga predsednica vlade, naj bo tako. Ne bom ji odrekel vse podpore, kakor to počne toliko volivcev, ob prvi priložnosti, ko bo sprejela kakšno potezo, ki mi ne bo ugajala. Dokler bom večinsko zadovoljen z delovanjem njene vlade, če bo do tega sploh prišlo, bom njeno vlado podpiral. Ne bom histerično norel, kakor je to zdaj v navadi, po družabnih omrežjih, da naj se že odstrani iz politike, kakor se to zdaj godi Aleksandri Pivec in kakor se je zgodilo tudi Alenki Bratušek, še eni političarki, ki je pokazala veliko mero sposobnosti, a ji tega skorajda nihče noče priznati.

A res na levici hočemo, da se nadaljuje ta polomija nenehnega menjavanja vodilnih obrazov? Bomo res zaradi senzacionalističnega proočanja medijev in spletnih aktivistov iz volitev v volitve iskali rešitelja? Opozorim naj, da se to v osnovi ne more končati dobro, kajti če imaš amaterske stranke, ki nastajajo malodane čez noč, neke kvalitete in izkušenj res ne moreš pričakovati. Potrebno je veliko let dela, da se izkristalizirajo spodobni kadri, ki jih lahko potem postaviš na ustrezna vodilna mesta.

Jasno je, da bo politična desnica po Tanji Fajon in po vsakem politiku, ki bo konkuriral Janezu Janši, udarila z vsemi topovi. Je potem res potrebno, da si na levici to delamo sami? Bomo čez nekaj let, če Tanji Fajon (ali Marjanu Šarcu, ali spet kakšnemu instant politiku) uspe dobiti dovolj na volitvah in sestaviti vladajočo koalicijo, spet deležni brezobzirnega sovraštva do nekdanje rešiteljice? Upam, da temu ne bo tako, a bojim se, da je takšna naša usoda. Kar je, milo rečeno, žalostno.

In ne, niso vsega krivi politiki.