Državne proslave nikoli niso bile nek presežek, ob katerem bi bil vesel, da ga lahko spremljam. Priznam, da jih nekaj niti gledal nisem, pri drugih sem obupal nekje na polovici. Politiki, ki so morali tam sedeti in se delati, kako zanimivo da je vse skupaj, so se mi prav smilili. Jaz sem lahko preklopil program, oni pa so morali vztrajati. No, mogoče je kdo vmes brskal po telefonu. Mogoče je kdo drug priprl oči in zakinkal. Ni mu bilo za zameriti.
Kakor je v Sloveniji že dolgoletna navada, smo ob dnevu državnosti priredili proslavo tistih, ki so na oblasti in proslavo onih, ki bi na oblast radi prišli. Smo pač sprti. Že zelo dolgo. Politiki se morajo tem razmeram prilagoditi, tudi če ne vedo vedno točno, kaj bi bilo najbolj prav.
Poglejmo si le predsednico SD, Tanjo Fajon. Najprej se je odločila, da se proslave udeleži. Enako je storila Alenka Bratušek. Obe voditeljici opozicijskih strank sta si ob tem od neke uporabnice družabnega omrežja Twitter prislužili naziv ‘kuri’. Kritike, predvsem na račun Tanje Fajon, so kar letele z vseh strani. Luka Mesec in Marjan Šarec, ki sta se od začetka odločila, da ju na državno proslavo ne bo, ker da je njuno mesto med ljudstvom in na njihovi alternativni proslavi, teh težav nista imela. Potem je Tanja Fajon le spremenila svoje mnenje, ker na državno proslavo niso bili povabljeni praporščaki NOB in se je tudi sama odločila, da njeno mesto ni na Trgu republike, ampak na Prešernovem trgu. Imam občutek, da ji to ne bo veliko pomagalo. Vidite, v tej naši Sloveniji je že sum, da bi kdo lahko sodeloval z nasprotnikom, da bi lahko bil kanček preveč prijazen, dovolj da se ga izloči iz skupine. Velja tako za levico kot tudi za desnico.
No, vsaj bivšemu predsedniku republike Milanu Kučanu je uspel podvig, da se je državne proslave udeležil, a kljub temu požel kar nekaj odobravanja nasprotnikov vlade. Na svojem oblačilu je nosil znamenje kolesarjev, torej petkovih protestnikov, ki že tako dolgo protestirajo proti Janševi vladi in zahtevajo predčasne volitve.
Nič ne kaže, da bi Janševa vlada padla. Pritiski, predvsem na ključne poslance dveh političnih strank, ki sta iz Šarčeve prebegnili v Janševo koalicijo, so imeli svoje posledice, a dejstvo je, da opozicija pač nima 46 glasov, da bi Janšo strmoglavila. No, hec pri tem je, da niti koalicija nima 46 glasov, da bi strmoglavila predsednika Državnega zbora, tako da le temu zdaj predseduje opozicijski politik. Kot kaže, se v koaliciji niti trudili ne bodo več, da zamenjajo Igorja Zorčiča.
In protesti? V tem trenutku so le še karneval, ki nima večjega vpliva na politična razmerja v državi. Seveda, oblast se menjuje na volitvah ali s preračunljivimi potezami poslancev v Državnem zboru, ne na ulici. Vetjetno se tudi protestniki tega zavedajo, a jih frustracija žene na ulice in na družabna omrežja, kjer vedno bolj gnevno izlivajo vso svojo jezo. Na nek način so postali zelo podobni podpornikom SDS-a, ki so vsa leta, ko so morali ždeti v opoziciji, napovedovali skorajšnji propad ‘levičarske’ Slovenije, celo prevrat ‘večine’ Slovencev, ki da jim bo kmalu vsega zadosti. Do tega seveda nikoli ni prišlo. Eno so sanje gorečnežev, drugo je realnost.
Na nek način je politika le spopad političnih plemen. Naši proti vašim. Vodilni politiki se borijo za položaje, vse vrste prisklednikov navijajo zanje, ker vedo, da se jim obetajo dobre službe, če bodo ‘naši’ zmagali, ali da se bo vsaj v njihovo korist delil denar na raznih razpisih, potem pa so tu še navadni navijači, ki so športno areno zamenjali za politično. Na žalost se med temi boji pogosto pozablja na interese volivcev. Cilj namreč ni izboljšati njihovo stanje, ampak jih prepričati, da ‘mi’ skrbimo zanje, ‘oni drugi’ pa samo kradejo.
Dober primer je gospodarska politika te vlade. Marsikdo se še dobro spomni, kako je Janša ob prejšnji krizi prisegal na zategovanje pasov, na brezobrzirno varčevanje, ki da je edina pot iz gospodarske krize. Posledice so bile predvidljive. Gospodarstvo je prav zaradi varčevanja doživelo dodaten šok in se še bolj krčilo. Seveda, ko so ljudem znižali plače, niso imeli več toliko za potrošnjo. Še več, ker so se bali, da bo v prihodnje le še hujše, so mnogi začeli varčevati. Tokrat je povsem drugače. Janševa vlada se je odločila, da s socialistično politiko spodbujanja potrošnje reši gospodarstvo in državo. Korona dodatki niso nič drugega, kot prav to. Metanje denarja med ljudi, da čim več zapravijo in s tem preprečijo, da bi se gospodarstvo sesedlo. Posledice te politike niti niso tako slabe, čeprav je seveda problem v tem, da potrošniki ne morejo toliko trošiti, če je zaradi ukrepov proti Covid-19 vse zaprto. Ampak dejstvo je, da gre za socialistično politiko, pod katero bi se v drugačnih časih podpisali vsi kritiki te vlade. Seveda, ne bi je izvajali čisto tako, kot ta vlada. Kdo bi dobil več, kdo drug manj. Do napak vsekakor prihaja, prav tako se mastijo nekateri, ki dodatnega denarja v resnici ne potrebujejo. Temu bi seveda bilo tako tudi pod kakšno drugo vlado, le zmagovalci bi imeli drugačne priimke.
Kaj nam pove to, da stranka, ki ima toliko za povedati čez socializem in zadolževanje, vodi takšno politiko, medtem ko se njihovi kritiki razglašajo za socialiste, a nimajo za povedati ničesar dobrega? Nič drugega, kot da je to samo igra, v kateri je pomembno le to, kdo je na oblasti in da je ogromno ljudi sposobnih v sekundi spremeniti svoje mnenje, pokopati vse svoje vrednote, le da škodujejo ‘njihovim’ in hvalijo ‘naše.’
Tako je tudi z državnim proslavami. Dvomim, da le te zanimajo mnogo ljudi. Si kar mislim, da so razni Sanjski moški večini bolj zanimivi. Državne proslave so stvar elit, ki se tam pokažejo, čeprav si mnogi želijo, da jim ne bi bilo treba prenašati dolgočasnih programov, ki so si tako prekleto podobni, ne glede na to, kdo je na oblasti. Vedno bo nekdo nekaj recitiral, potem bo na vrsti kakšna jokava pesem, brez plesnega dodatka tudi ne bo šlo, politiki bodo imeli svoje govore, vojaki bodo marširali in tako dalje. Državne proslave so tudi tarča kritik opozicije, ki si ob tem nabira točke. Če proslavo organizirajo ‘naši’, je to presežek umetnosti, če to naredijo ‘njihovi’, je dolgočasni kič in tako dalje. Tudi, če neke razlike med enimi in drugimi sploh ni opaziti.
Za večino bi vse to morali biti nepomembno. Kar šteje je program, kar šteje so sposobni ljudje, ki jih politične stranke lahko postavijo na ustrezna vodilna mesta, kar šteje je to, kaj lahko politične stranke naredijo za svoje volivce. Saj veste, nova cesta, nov vrtec, sežigalnica odpadnega blata, višje plače, boljše zdravstvo, drugačna stanovanjska politika, odličen javni prevoz, varnost, delovna mesta. Ne pa državne proslave.
Jinov svet 