Dolgo se je Kitajska branila pred očitki zahodnih politikov in medijev glede Hong Konga, Tibeta, Sinkianga, države nadzora in tako dalje. Z racionalnimi argumenti so hoteli razbliniti vse grozljive zgodbe, ki so jih o njih napletli njihovi sovražniki. Recimo, s podatki o rasti prebivalstva v Sinkiangu, so skušali utišati obtožbe, češ da nad Ujguri izvajajo genocid. Številke so jasne. Število Ujgurov se je v preteklih desetletjih povečalo. S posnetki nasilnih protestnikov v Hong Kongu so hoteli predstaviti drugačno sliko dogajanja v tem mestu. Nič ni pomagalo. Na zahodu je obveljajo, da se miroljubni protestniki spopadajo z nasilno policijo, ki hoče Hong Kong spremeniti v diktaturo. Pekingu so se odločili pomagati številni angleško govoreči uporabniki Youtuba, ki so začeli sistematično pobijati zahodno propagando, a te so zahodni mediji označili za plačane propagandiste.
Težko se je braniti, če je nasprotnik odločen, da te bo prikazal v najslabši možni luči. Problem je seveda v tem, da tukaj resnica nima kaj iskati. Zahodni mediji, predvsem ameriški, posledično pa tudi vsi tisti, ki od njih prepisujejo, imajo točno določen namen. Kitajsko nameravajo predstaviti kot nevarnega tekmeca, zlo državo, proti kateri se mora boriti ves svet. Hkrati morajo izpostaviti čim več slabih stvari, ki se v tej državi dogajajo, da bi zahodno občinstvo prepričali, kako slabo je v resnici življenje na Kitajskem in s tem ljudem iz glav izbiti kakšne nore misli, da kitajski sistem mogoče na nekaterih področjih deluje bolje, kot ameriški neoliberalni imperij.
ZDA imajo trden namen, da ohranijo svojo prevlado v svetu in če to pomeni, da bomo živeli v novi hladni vojni, potem pač bomo. Ameriški mediji, ki služijo ameriškim vladajočim elitam, jim bodo ob tem stali ob strani.
Braniti se je v resnici zelo težko. Tudi če imaš na svoji strani resnico, če lahko s številkami, s posnetki dokažeš, da te neupravičeno blatijo, nekaj blata vedno ostane na tebi. Propaganda deluje. To je tudi razlog, zakaj vedno več Američanov sovraži Kitajsko. Pomislite le, koliko neokusnih zgodb o kitajskih prehranejvalnih navadah ste slišali po izbruhu Covida v Vuhanu ste slišali in koliko ljudi verjame, da je virus umetno ustvarjen v kitajskem laboratoriju.
V nekem trenutku žrtev takšnih napadov spozna, da se braniti sploh nima smisla in da je bolje začeti napadati. To se je recimo zgodilo z Rusijo, še eno državo, ki je bila dolga leta tarča negativnih poročil. Hja, če bi verjeli številnim zahodnim novinarjem in ‘strokovnjakom’, bi si morali tam leta 2000 misliti, da do leta 2010 Rusije sploh ne bo več. Ali, da bo razpadla, ali da se bo prebivalstvo do smrti zapilo. Ogromno ljudi so prepričali, da je Rusija hkrati strašen sovražnik, proti kateremu se je treba odločno boriti in po drugi strani tudi povsem propadla državna tvorba, ki je tik pred tem, da se zaradi neumnosti in korupcije sesuje sama vase. Rusi so v nekem trenutku spoznali, da se braniti nima smisla, obstaja pa globalen trg za napade na zahodne države. In so o svojih zahodnih ‘partnerjih’ začeli govoriti tako, kot ti govorijo o njih. Začeli so brskati za vsemi, in teh je veliko, problemi in jih oznanjati celemu svetu. Od protestov ob izgradnji plinovoda Keystone XL, do policijskega nasilja nad temnopoltimi prebivalci ZDA, do težav pri sobivanju domačega prebivalstva in imigrantov. Ni ga več protesta v kakšni zahodni državi, ki ga ruski mediji ne bi spremljali. V resnici so prav ruski mediji tisti, od katerih lahko prej izveš, kaj se dogaja na ulicah Londona ali Pariza, kot od zahodnih. Tem se po drugi strani zdi povsem normalno, če policisti protestnikom namerno streljajo v obraz, posledica česar je ogromno ljudi, ki so izgubili vid.
Kitajci so potrebovali kar nekaj časa, da so se naučili te lekcije. To je razumljivo. Ameriška kultura je izredno močna. Mislimo si lahko, da si večina Kitajcev želi, da bi jih Američani, da bi jih zahod imel rad, da bi jih sprejeli kot enakopravne člane mednarodne skupnosti. Ta bolestna želja, da bi jih imeli radi, je Kitajce vodila do spodletele obrambne strategije. Kitajski diplomati so bili večino časa zmerni, vljudni, četudi je na njihovo državo letelo toliko kritik. Ampak slej ko prej tudi najbolj naivni spoznajo, da civiliziran pogovor z nekom, ki te iz dna duše sovraži in bo naredil vse, da te očrni, ker želi preprečiti tvoj vzpon, nima smisla.
Tako je tudi Kitajska v tej propagandni začela streljati nazaj. Vsi tisti mrtvi otroci v Kanadi, ki jih je ubil brezobziren kanadski sistem, so postali strelivo. Vemo, kanadska država je dolgo časa vodila politiko kulturnega genocida nad prvimi prebivalci Kanade. Kulturni genocid je kar primerna beseda, kajti cilj odvzemanja otrok in njihovega šolanja v katoliških šolah, kjer jih je potem toliko umrlo, je bilo brisanje kulture tega prebivalstva. Iz njih so hoteli narediti dobre Kanadčane!
Pomislite, ravno Kanada je ena izmed držav, ki Kitajsko obtožuje, da nad Ujguri izvaja genocid. Država, ki je v resnici izvajala kulturni genocid nad delom svojega prebivalstva. Seveda odkrivanje grobišč v okolici katoliških šol ni od včeraj, četudi so oblasti vse skupaj prikrivale. Kaj mislite, da sorodniki umrlih otrok niso opozarjali na te zločine? Še ena država je, ki se je v preteklosti soočala s podobnim problemom in je zdaj tako zelo glasna o Kitajski. To je Avstralija. Do sedemdesetih let prejšnega stoletja so kradli otroke prvim prebivalcem Avstralije. Kradli je prava beseda. Otroke so staršem nasilno trgali iz rok.
Vse to je zelo predvidljivo. Ni težko napovedati, da bo agresiven pristop zahodnega sveta do Kitajske sčasoma sprožil zelo agresivno reakcijo. Kitajski mediji so za zdaj še dokaj slabi v propagandnem vojskovanju, a se bodo že naučili. Če nič drugega, si bodo za vzor lahko vzelo svoje sosede Ruse. Pričakujemo lahko kitajske medije v angleškem jeziku, vojske spletnih uporabnikov, politikov, diplomatov, aktivistov, ki bodo v vseh medijih nastopali ofenzivno. Seveda bodo na zahodu to razglasili za poskus sejanja razdora, za širjenje lažnih novic, za sovražno propagando in bodo zahtevali, da se Kitajce utiša, pri tem pa se nikoli ne bood pogledali v ogledalo in si priznali, da sami počnejo enako.
Nam je tega treba? No, ne. Ni nam treba propagandnih vojn, ne potrebujemo medijev, ki nam lažejo in nas zavajajo in ki delujejo v korist teh ali onih vladajočih elit, ne potrebujemo ljudi, ki aktivno delajo na tem, da se bojimo in sovražimo drug drugega, ker bo potem pač lažje prodajati orožje in upravičevati agresivno zunanjo politiko. Že v primeru boja proti Covid-19 lahko vidimo, kako nespametno je vse skupaj. Zahodni mediji so od vsega začetka skušali uničiti zaupanje v ruska in kitajska cepiva in mediji teh dveh držav so jasno da udarili nazaj z iskanjem vseh težav zahodnih cepiv. Rusi bolj, Kitajci manj. Po drugi strani Rusi zelo malo, ali skoraj nič ne govorijo o kakšnih težavah kitajskih cepiv. Vidite, če bi na tem področju vladalo premirje, če ne bi bilo napadov na verodostojnost ruskih cepiv, potem bi tudi Rusi bržkone molčali in zaupanja v cepiva bi bilo za kakšen odstotek več. Vsi bi s tem pridobili. Ampak ne.
Jinov svet 