KUL nima veliko možnosti za uspeh in bržkone bomo novega predsednika vlade dobili šele po rednih volitvah

Bliža se konec leta in Slovenija je ujeta v drugem valu širjenja Covid-19. Vlada z velikimi reševalnimi paketi dokaj uspešno kontrira gospodarskim posledicam zapiranja države, na zdravstvenem področju pa doživlja neuspehe, ki jih še povečuje popolnoma neustrezna komunikacijska strategija. Danes je Slovenija po številu mrtvih na milijon prebivalcev prehitela Švedsko in se počasi že uvršča med najbolj prizadete države v svetu. Ukrepi preprosto ne primejo in dlje agonija traja, bolj se širi nezaupanje, hujše pa so seveda tudi posledice za gospodarstvo.

Medtem so protesti proti vladi malodane zamrli. Dva razloga sta. Po eni strani je širjenje Covid-19 naredilo svoje in malo jih je, ki si zdaj upajo tvegati množične proteste. Po drugi strani je jasno, da vlada zaradi pritiska ulice ne bo padla, opozicijske stranke pa so potegnile potezo, s katero so vsaj navidez zadovoljile zahteve protestnikov: z Jožetom P. Damijanom na glas govorijo o možnosti neke nove koalicije znotraj trenutne sestave Državnega zbora. Naivno pričakovanje, da bodo poslanci dveh koalicijskih partneric Janšo zamenjali za Damijana, jim daje upanja kljub temu, da je zelo malo možnosti, da bi Damijan res lahko zbral potrebnih 46 glasov.

Po uničenju Aleksandre Pivec se na vrh stranke DeSUS vrača Karel Erjavec. Da, ni edini kandidat in presenečenja so vedno mogoča, toda bolj kot ne kaže, da bo znova postal predsednik stranke. Na tem temelji upanje nasprotnikov trenutne vlade, da bo DeSUS zaradi tega odšel iz koalicije. Problem pri tem razmišljanju je, da se nihče posebej ne ubada s tem, kaj mislijo poslanci stranke. Dejstvo je namreč, da so ti po propadu Šarčeve vlade sami radi šli v koalicijo z Janšo. Poslanec Polnar celo čisto jasno govori, da ga sodelovanje z Damijanom ne zanima. Na podlagi česa lahko potem pričakujemo, da bo Erjavec stranko popeljal v Damijanovo koalicijo? Prvič, poslanci mu lahko hitro odpovedo poslušnost. Drugič, Damijan niti s temi poslanci nima dovolj podpore, da nadomesti Janšo. Tretjič, marsikaj je v politiki odvisno od tega, kaj kdo ponuja. Kaj torej lahko Damijan da DeSUS-u, česar Janša ne more?

Ne, resnica je takšna, da možnosti za novo vlado skorajda ni. Kdo ve, če se Damijan tega zaveda. Voditelji opozicijskih strank to bržkone vedo, a ker ob pritisku svoje baze morajo nekaj delati, pač Damijanu dajejo svojo podporo, v ozadju pa se bržkone pripravljajo na redne volitve. Navsezadnje bi KUL bila le obnovitev Šarčeve, le da z drugim predsednikom vlade. Še vedno bi bilo šest političnih strank z različnimi interesi, ki bi morale iskati kompromise. Obeti niso dobri.

Povrhu Slovenijo čakajo težki časi. Covid-19 ne bo izginil čez noč, tudi če se zamenja oblast. Cepivo ne bo instantna rešitev, kakor si marsikdo zmotno predstavlja. Ne vemo, kdaj bo na voljo dovolj cepiva, ne vemo niti, kako učinkovito bo, četudi se proizvajalci trudijo vse svet prepričati v prednosti svojih proizvodov. Jasno, v igri je ogromno denarja, odločitev, katero cepivo kupiti, bo tudi politična. Nikar si ne mislite, da bomo v Slovenijo dobili kakšno rusko ali kitajsko, tudi če bi ta utegnila biti boljša ali celo na voljo prej, kot evropska ali ameriška. Kakorkoli, iz krize ne bomo izšli v mesecu ali dveh, ampak se bo agonija vlekla še zelo dolgo. Gospodarske posledice vsekakor bodo. Dlje traja kriza, težje jo je blažiti z razmetavanjem denarja, kar je sicer, edina pravilna politika.

Kriza bo zbijala podporo vsem vladam, ne le slovenski. Množice bodo vlade krivile ali za neuspešen boj zoper širjenje Covid-19, ali za slabo stanje v gospodarstvu, ali po drugi strani za preveč ostre ukrepe. Tu skorajda ni mogoče zmagati. V opoziciji se tega seveda zavedajo. Prevzeti oblast v takšnih razmerah, le za kakšno leto, je zelo tvegano.

Strateško je za opozicijo ta hip bržkone najbolj modro čakati na redne volitve, vmes pa kritizirati poteze vlade, pripravljati alternativne predloge, izkoriščati vse napake vlade in nabirati podporo. Ena stranka vladajoče koalicije bo ves čas, ki preostane do volitev res izkoristila za prevzemanje čim več institucij države, a v tako kratkem času bo bolj težko dosegla bolj radikalne spremembe v le teh. Le svoje kadre bo postavila na vodilne položaje in te je potem zelo enostavno odstraniti ob menjavi oblasti. Nevarnost za slovensko demokracijo vsekakor obstaja, a po drugi strani je treba pomisliti tudi na to, kakšen udarec bi lahko povzročila Damijanova vlada, ki bi enkrat v prvi polovici naslednjega leta prevzela oblast in vse nakopičene probleme, potem pa pogorela leto dni kasneje na rednih volitvah in omogočila Janši, da sestavi svojo četrto vlado.

Mogoče je to le moj mehurček, ampak imam občutek, da se med Slovenci jeza in sovraštvo do največje koalicijske stranke močno povečujeta. To ne le med tistimi, ki jih že tako nikoli niso marali, ampak tudi med takšnimi, ki so zdaj poraženci zapiranja države in so prej težili k bolj ekonomsko liberalni politiki, ki jo je SDS vsaj delno podpirala. Na naslednjih volitvah se nam, tako kaže zdaj, obeta močna mobilizacija, ki bi lahko na oblast pripeljala levo sredinsko koalicijo. Spet se nam lahko zgodi, da bodo volitve referendum o Janši, ob tem pa lahko predsednik vlade zaradi svojega pozicioniranja v mednarodni politiki s podporo Trumpu in Orbanu, dobi kakšen neprijeten udarec iz tujine. Če nič drugega, bi lahko v nekem trenutku začenjali izginjati njegovi čivki na Twitterju, v kakšnem večjem zahodnem časniku pa bi se začela pojavljati izredno kritična poročila o delovanju njegove vlade.

Najbolj verjetno je, da nas kratkoročno politično ne čakajo večji pretresi, le nadaljevanje trenutne propagandne vojne z vseh strani. Stanje se utegne v državi močno poslabšati, ko se bo nezaupanje množic zaradi dolgotrajnosti krize še bolj povečalo in niso izključeni množični nasilni protesti, kakršne občasno vidimo v zahodnih prestolnicah, a to ne bi smelo privesti do padca vlade. SDS se je tako ne bo hotela odreči, drugi koalicijski partnerji pa nimajo kam. Po drugi strani opozicijskim strankam prija, da lahko kritizirajo vlado in se pripravljajo na redne volitve. Če bo vlada na proteste odgovorila s hudo represijo, ji bo to le še odščipnilo podporo in okrepilo odločenost vseh njenih nasprotnikov, da jim na volitvah primažejo močno klofuto.