Medtem ko imajo v Venezueli v nedeljo parlamentarne volitve, Iran v to državo kljub ameriškim sankcijam pošilja največjo floto tankerjev z gorivom doslej. Okoli deset tankerjev bo v Venezuelo pripeljalo gorivo, odpeljajo pa surovo nafto, saj se Caracas sooča s propadanjem svoje naftne industrije, podvržene brutalnim sankcijam ZDA. Da so stvari še hujše, so Američani več kot pripravljeni na piratske akcije. Avgusta so tako zasegli štiri iranske tankerje.

Venezuela in Iran sta pod Trumpovo admnistracijo podvržena silovitim gospodarskim pritiskom, katerih cilj je strmoglavljenje vladajočih režimov v Caracasu in Teheranu. Trump je leta 2018 ZDA umaknil iz jedrskega sporazuma z Iranom, ki ga je ta država po navedbah vseh nepristranskih opazovalcev, dosledno spoštovala. Dal je tudi ubiti iranskega generala Solejmanija, ki je bil eden izmed ključnih mož v boju proti Islamski državi v Iraku. Ves čas je Trumpova administracija zaostrovala odnose z islamsko republiko in okoli predsednika so se zbrali številni, ki so navijali za odprto vojno. Da do te ni prišlo kljub številnim provokacijam, gre hvala Trumpovemo nasprotovanju vojaškim akcijam in priseganju na gospodarsko vojskovanje in racionalni iranski zunanji politiki, ki ji uspeva širjenje vpliva po regiji kljub nenehnim udarcev, ki jih je deležna.

Trumpova doba v Beli hiši je pri koncu in okno za večji vojaški napad na Iran se zapira. To je tudi razlog, zakaj razen grmečih besed iz Teherana ni večjega odziva na umor svojega vodilnega jedrskega znanstvenika. Tudi sprejetje zakona, ki vladi nalaga bogatenje urana do 20% še ni zadnji udarec jedrskemu sporazumu sprejetemu leta 2015 in sporočila iranske diplomacije kažejo na to, da je izboljšanje odnosov z ZDA pod Bidenovo administracijo vsekakor mogoče.

Po sporazumu iz leta 2015 lahko Iran uran bogati do 3,67%. Iranski parlament je novi zakon sprejel v nasprotju z željami vlade, v očitni želji, da sam pokoplje jedrski sporazum. Za izdelavo jedrskega orožja se uporablja čez 90 % obogaten uran.

Iranski zunanji minister Mohamed Džavad Zarif je v torek preko video konference zatrdil, da se bo njegova država držala sporazuma iz leta 2015, če se bosta Evropska unija in ZDA držali svojih obvez. Po njegovih besedah se o sporazumu ni mogoče pogajati, je pa ga mogoče oživiti v svoji originalni izvedbi, zakon, ki ga je sprejel iranski parlament pa je mogoče naknadno tudi spremeniti. Joseph Biden, ki bo 20. januarja prisegel kot ameriški predsednik, je že nakazal, da bodo vrata za pogovore z Iranom pod njegovo vladavino odprta. Možnost, da obe strani prideta do skupnega zaključka in s tem močno zmanjšata napetosti v regiji, torej obstaja.

Zmanjšanje napetosti je ena, otoplitev in normalizacija pa povsem druga zgodba. Kakor kaže poteza iranskega parlamenta, v katerem prevladujejo konservativci, je tudi v Iranu dovolj sil, ki ne vidijo smisla v pogovorih. Interesi držav v regiji in interesi ZDA so si različni, zato bo Iran še dolgo ostal nasprotnik Izraela, Saudske Arabije in ZDA in se bo gospodarsko bolj navezoval na Kitajsko, hkrati pa ohranjal svojo vojaško neodvisnost in vztrajal pri ohranjanju svojega vpliva v tako imenovanem šiitskem polmesecu, ki se razprostira čez Irak v Sirijo in ima pomembno izpostavo v Jemnu, kjer še vedno divja okrutna vojna.