Na Bližnjem vzhodu se po ameriškem napadu na generala Solejmanija ni veliko spremenilo

ZDA so najprej izvedle napad na iraško milico, ki se bori proti Islamski državi in ki jo podpira Iran, potem so ubile še poveljnika iranske revolucionarne garde, generala Solejmanija. Sledil je iranski povračilni napad na dve ameriški oporišči, ki je bil izveden tako, da bi povzročil čim manj žrtev. Da zdaj prihajajo na dan poročila o ranjenih in o uničeni opremi, ne spremeni dejstva. Vojaki so bili opozorjeni, da se napad bliža in so več ur preživeli v bunkerjih.

Bile so izmenjanje grozeče besede, propagandni stroj se je zagnal, a na koncu se ni zgodilo nič pretresljivega.

ZDA se kljub zahtevi iraškega parlamenta nočejo umakniti iz Iraka, Iranci imajo v tej državi še vedno enako vpliva, kot pred napadi, Irak je razklan in ga pretresajo protesti, medtem ko je v Iranu val protestov po tragični sestrelitvi potniškega letala bil dokaj majhen in nepomemben.

Posamezni napadi in žrtve ne spremenijo večje slike in iz te lahko razberemo, da Iran počasi zmaguje v večji vojni. Po napadih je manevrski prostor ZDA v Iraku še manjši, kot je bil in Iran lahko nadaljuje s širjenjem svojega vpliva. V sosednji Siriji vladne sile počasi, zelo počasi, zavzemajo več in več ozemlja v pokrajini Idlib, medtem ko je sporazum med Rusijo in Turčijo omejil delovanje ZDA na področjih, ki jih nadzirajo Kurdi.

Na eni strani ZDA skušajo s svojo prisotnostjo izgraditi institucije, ki bi jim omogočile, da bi preko domačega prebivalstva nadzorovale državo, v tem primeru Irak, enako pa je tudi v Afganistanu. Pri tem imajo na voljo premalo sil. Občasno zaropotajo s kakšno večjo operacijo ali odmevnim napadom, ki ga potem domača javnost lahko požre kot  še eno ‘zmago’. Na drugi strani Iran potrpežljivo vztraja in počasi spreminja razmere na terenu. Ne potrebujejo velikih zmag, pomembno je le, da korak za korakom gradijo nove skupine, ki delujejo kot podaljški njihove zunanje politike in da tkejo boljše vezi z iraškimi političnimi in verskimi voditelji.  Posamezne izgube niti niso tako pomembne.

Podobno se je zgodilo v Siriji, kjer sirske oblasti kljub številnim napadom Izraela in ZDA niso reagirale in so ostale osredotočene na končni cilj. Podobno je v Afganistanu, kjer Talibani  vztrajajo v svoji dolgoročni strategiji in zaradi tega še vedno nadzorujejo okoli pol države. Ni jim mar, če se bodo Američani umaknili jutri, ali čez pet let. Rezultat bo enak.

Vse po starem, torej.