Po atentatu na poveljnika iranske revolucionarne garde Kasema Solejmanija v Bagdadu, so se po Iranu zbrale velike množice, da bi počastile junaka boja proti Islamski državi v Iraku in v Siriji in hkrati zahtevale maščevanje. Tudi marsikje po Iraku so zadoneli podobni pozivi. Medtem je iranski vrhovni voditelj ajatola al Khamenei že imenoval novega voditelja revolucionarne garde, dozdajšnjega Solejmanijevega namestnika, Esmaila Qaanija.

‘Mučenik Solejmani je mednarodni obraz odpora in vsi ki imajo srčno povezavo z odporom zahtevajo maščevanje za njegovo kri,’ je v petkovi izjavi sporočil al Khamenei. ‘Vsi prijatelji, in tudi nasprotniki, naj vedo, da se bo pot boja in odpora nadaljevalana s povečano motivacijo in zanesljiva zmaga čaka borce na tej blagoslovljeni poti.’

Sin generala Soleimanija v Teheranu, danes

General Solejmani se je pogosto mudil v Iraku in njegovi prihodi in odhodi niso bili nobena skrivnost. Navsezadnje je Iran pomembno prispeval k zmagi iraških sil nad Islamsko državo. Hkrati je islamska republika Iran neumorno delala na tem, da čim bolj okrepi svoj vpliv v sosednji državi, nekaj kar so počeli od trenutka, ko se jim je pokazala priložnost po nespametni ameriški invaziji leta 2003.

Bilo je leta 2003, ko so ZDA izkoristile vojno proti terorizmu in laži o orožju za množično uničevanje, za uničenje Sadamovega režima. Naivno se tedaj verjeli, da jih bodo pričakale navdušene množice in bodo kmalu lahko nadaljevali s svojimi vojaškimi pohodi. Na seznamu so že tedaj imeli Sirijo in Iran. A ni se končalo tako. Sledila je odporniška vojna, v kateri so Američani izgubili na tisoče vojakov. Danes, leta 2020, ZDA lahko Irak ustrahujejo in ignorirajo suverenost te države, zaveznika pa v Bagdadu nimajo. Iran je, tudi po Solejmanovi zaslugi, to bitko dobil.

Že pred dnevi so ZDA izvedle napad na pripadnike iraške milice, ki se je borila proti Islamski državi in pri tem pobile 25 njihovih pripadnikov. Uradno, da bi se maščevale za napad na ameriško vojaško oporišče, v katerem je bil ubit ameriški civilni pogodbenik, štiri ameriški vojaki pa so bili ranjeni. Toda, bolj se zdi, da je napad prišel zaradi tega, ker tudi v Washingtonu vedo, da jim nadzor nad Irakom polzi iz rok.

Sledilo je kratkotrajno obleganje ameriškega veleposlaništva, ki ga je omogočila tudi nedejavnost iraških varnostnih sil. Sporočilo ZDA, da so iraške oblasti nezadovoljne z ameriškim kršenjem iraške suverenosti in napadom na pripadnike milice, ki je del iraških oboroženih sil. Američani so se odzvali z napotitvijo dodatnih sil v Bagdad iz Kuvajta in v regijo iz ZDA, toda do večjega spopada ni prišlo, saj so se protestniki po pozivu iraških oblasti in svojih voditeljev umaknili.

Danes zjutraj je sledil ameriški napad z brezpilotnim letalom na generala Solejmanija, v bližini mednarodnega letališča v Bagdadu, pri čemer je bilo skupaj ubitih deset ljudi.

Američani očitno živijo v iluziji, da jih bodo za njihove napade ljudje v Iraku in drugod po regiji nagradili z navdušenimi ovacijami. V resnici je zadnji napad samo še poglobil zamere in povečal napetost in Irance potisnil v položaj, ko skorajda morajo odgovoriti, čeprav jim večja vojna ni v interesu. A če kdaj, potem so zdaj, ko imajo Američani v regiji zelo malo sil, še v najboljšem položaju. Ni se jim treba zanašati samo na svoje oborožene sile, ampak lahko računajo na množico zavezniških skupin v Iraku, Siriji, Libanonu in drugje.

V Iraku je populistični šiitski politik, Muktada al-Sadr ponovno aktiviral svojo Mahdijevo vojsko in borce pozval, naj bodo pripravljeni za napad. Oglasil se je tudi voditelj libanonskega gibanja Hezbolah, Hasan Nasralah in v petkovi izjavi dejal, da bo ‘odgovornost in naloga vseh odporniških borcev po svetu, da pravično kaznujejo te morilce, ki so najhujši kriminalci na svetu.’

Toda mogoče se bo to še vseeno izteklo brez večjega spopada. Strategija islamske republike Iran do zdaj je bila, počasi povečevati svoj vpliv v sosednjem Iraku in izrivati Američane. Mogoče bosta zadnja dva napada pripomogla k temu, da bodo iraške oblasti same zahtevale takojšen umik ameriških sil iz države. Kot je dejal iraški predsednik vlade, Adil Abdul-Mahdi, je šlo pri napadu za nedopustno kršitev pogojev prisotnosti ameriških sil v Iraku, ubitega generala Solejmanija pa je označil za velik simbol zmage proti Islamski državi.

Če bodo iraške oblasti zahtevale umik ameriških sil, bo to potem največja zmaga generala Solejmanija.

Po napadu, v katerem je bilo ubitih 25 pripadnikov iraške milice, se je pred ameriškim veleposlaništvom v Bagdadu zbrala velika množica

Vprašanje le, ali je Američanom mar, kaj si mislijo Iračani. Njihova propagandna mašinerija je sposobna ves svet prepričevati, da so njihovi teroristični napadi po svetu samoobrambni in da ljudje vsepovsod samo čakajo, da jih osvobodijo in jim prinesejo demokracijo in svobodo. Če se izkaže, da je njihovih nasprotnikov več, jih preprosto ignorirajo in še naprej prikazujejo le množice svojih podpornikov. Spomnite se le Venezuele.

To ničesar ne spremeni. Iran in ZDA sta v dolgotrajni vojni, ki je danes zjutraj dosegla nov mejnik. Smrt enega ali desetih ljudi je nepomembna, nekaj, česar se Iranci zavedajo bolj, kot Američani. Slednji še vedno naivno verjamejo, da bodo z brutalnim nasiljem na koncu le zmagoviti in namerno pozabljajo, da jim ni uspelo zmagati niti v Afganistanu, kljub uporabi svoje matere vseh bomb in podobnih neumnosti. Kaj jim je koristila vsa njihova moč v Iraku, če so danes, v letu 2020, tam soočeni z mnogo močnejšimi nasprotniki, kot je to bil propadajoči Sadamov režim leta 2003? Za generalom Solejmanijem bo prišel kdo drug in tako naprej. Če kaj, potem ima Iran dovolj ljudi za dolgotrajno vojno.

Težko je napovedovati, kaj se bo zgodilo zdaj. Iran napoveduje povračilne napade in v Iraku se mobilizirajo oborožene skupine. To se lahko konča z večjo vojno v celotni regiji, s posameznimi napadi na ameriška oporišča, z atentati na ameriške diplomate po svetu ali pa samo z iransko politično zmago, če iraške oblasti zahtevajo umik ameriških vojakov in jim zagrozijo z vojno, če tega ne storijo. Čas bo pokazal.