Že lani septembra sem pisal, da bodo vedno hujši pritiski zahodnih držav Rusijo pripeljali do bolj agresivnega odziva. Zadnja leta je namreč vedno bolj vidno, da v Moskvi izgubljajo potrpljenje s svojimi zahodnimi partnerji in da ne vidijo več smisla v neposredni diplomaciji, predvsem z institucijami in državami, ki jih vidijo le kot podaljške ameriškega imperija. To je tudi razlog, zakaj so komunikacijski kanali z Evropsko unijo bolj kot ne prekinjeni in to je tudi razlog, zakaj so že drugič letos na meje z Ukrajino napotili večje vojaške sile.

Toda, če bodo vse vezi med zahodom in Rusijo zaradi vedno hujših sankcij prekinjene, lahko pričakujemo bolj agresivno rusko zunanjo politiko, predvsem na ruskih mejah. Tisti, ki so mislili, da bodo s sankcijami Moskvo prisilili k popuščanju zahodnim zahtevam, bodo na koncu pripeljali do situacije, ko noben pogovor več ne bo mogoč in bo nastopila vladavina surove sile.

Direktor Carnegie centra v Moskvi Dimitri Trenin piše o spremembah v ruski zunanji politiki. Svoj zapis začne s šalo, da se bodo ’tisti, ki se nočejo pogovarjati z ruskim zunanjim ministrom Sergejem Lavrovom, morali soočiti z ruskim obrambnim ministrom Sergejem Šojgujem.’ Vedno bolj kaže, da bo temu res tako, čeprav to še ne napoveduje agresivne ruske vojaške politike, celo kakšne intervencije proti zahodu.

Trenin piše o nedavnem govoru ruskega predsednika pred razširjenim zasedanjem na zunanjem ministrstvu, v katerem je poudaril nekaj pomembnih novih potez ruske zunanje politike. Mimogrede, Putin je v tem govoru izpostavil provokativno obnašanje zahodnih sil, ki v bližini ruskih meja izvajajo vojaške manevre.

Naši zahodni partnerji poslabšujejo situacijo s tem, da Kijevu dobavljajo moderno orožje, v Črnem morju in v drugih regijah v bližini naših meja izvajajo provokativne vojaške manevre. Kar se tiče Črnega morja, gre to celo čez nekatere meje, glede na to, da strateški bombniki, ki nosijo zelo resno orožje, letijo na razdalji manjši od dvajset kilometrov od naše meje.

Trenin piše, da je diplomacija z Ukrajino, z zvezo NATO, z vodilnima članicama Evropske unije Francijo in Nemčijo de facto paralizirana, prav tako pa z ZDA, ko gre za vprašanje Ukrajine. V Kremlju so na tej točki kot pogajalskega partnerja odpisali ukrajinskega predsednika Zelenskega. Kot odziv na izgon ruskih častnikov v misiji v Bruslju, so prekinili stike z zvezo NATO. Nedavni pogovori z Američani glede Ukrajine niso prinesli nobenih rezultatov.

Ta zlom v diplomatskih odnosih in nepripravljenost zahodnih sil, da upošteva ruske interese, je privedel do spoznanja v govoru ruskega predsednika, o katerem piše Trenin.

‘Naša zadnja opozorila so imela določen učinek: kljub temu so se napetosti povečale’, je Putin povedal zbranim uradnikom. ‘Pomembno je, da oni v tem stanju ostanejo tako dolgo, kot je le mogoče, tako da jim ne bo padlo na pamet, da bi pripravili kakšen konflikt … mi ne potrebujemo novega konflikta.’ je dodal ruski predsednik.

Kot piše Trenin, ruski predsednik Putin tukaj misli na povečevanje ruske vojaške prisotnosti na meji z Ukrajino, ne pa na diplomatska opozorila. Prvo takšno opozorilo smo videli v začetku leta, ko so se začela kopičiti znamenja, da ukrajinske oblasti pripravljajo vojaško operacijo proti uporniškemu Donbasu. Večja prisotnost ruskih sil jim je dala vedeti, da bov tem primeru Moskva posredovala. Toda, to opozorilo ni zmanjšalo napetosti.

Poleti je rušilec britanske mornarice Rusijo izzival s plovbo skozi teritorialne vode pred Krimom, Ukrajina pa je sprejela zakonodajo, ki je etničnim Rusom odrekla status avtohtone skupnosti in se pripravila na sprejetje drugega zakona, ki bi po mnenju Moskve formalno bil enak temu, da se Kijev odreče dogovoru iz Minska. V Donbasu so Ukrajinci uporabili dron turške izdelave za napad na proruske sile; NATO je znatno povečal svojo prisotnost in aktivnost v Črnem morju; in ameriški strateški bombniki so po Putinovih besedah ​​leteli na misije do 20 kilometrov od ruske meje. Rast cen plina v Evropi je sprožila grenke obtožbe, da je to povzročila Rusija.

Kot piše Trenin, so na zahodu celo migrantsko krizo na meji med Belorusijo in Poljsko naprtili ruskemu vmešavanju.

Ropotanje ukrajinskih oblasti, povečana vojaška prisotnost zahodnih sil v bližini ruskih meja, kriza med Belorusijo in Poljsko in nadaljevanje pritiskov in groženj proti ruski državi, vse to je privedlo do ponovne napotitve večjih ruskih sil na mejo z Ukrajino. Že dolgo je očitno, da je Rusija v Ukrajini potegnila rdečo črto in da bo v primeru vojaške operacije ukrajinskih oblasti posredovala. Vprašanje je le, kakšen obseg bo takšno posredovanje imelo.

Leta 2014 je Putin, potem ko je od ruskega parlamenta prejel mandat za uporabo vojaške sile “v Ukrajini”, omejil njeno dejansko uporabo na Krim in v prikriti obliki na Donbas. Naslednjič bo, kot kažejo Putinove besede, geografski obseg ruske vojaške akcije, če bi to naročil ruski vrhovni poveljnik, verjetno veliko širši.

Jasno je, da ruske oblasti ne želijo vojne v Ukrajini, a da so vendarle pripravljene posredovati, če bi bilo ogroženo prebivalstvo Donbasa. V tem primeru bi se seveda postavilo vprašanje, kako daleč naj ruske sile posežejo. Najmilejša oblika posredovanja bi bila zaščita Donbasa, najhujša uničenje ukrajinske države, ki je že tako na trhlih nogah in morebiti povsem nesposobna prave vojne. Toda, dlje bi ruski prodor segel, večji bi bil odpor, še posebej proti zahodu države. Vmesna rešitev bi lahko bila recimo zasedba kopenskega mostu do Krima, kar bi razbremenilo ta polotok in rešilo probleme z oskrbo z vodo. A to so samo špekulacije. Jasno je, da bi vojna privedla do skoraj popolnega zloma diplomatskih odnosov z zahodom in do še hujših sankcij, ampak počasi to že postaja nepomembno, saj se ruska država preusmerja na kitajsko gospodarsko velesilo in bo po vsem delu, ki je bilo narejeno v zadnjih sedmih letih sposobna preživeti tudi ta šok. Vprašanje, kakšne posledice bi prekinitev dotoka ruskih energentov imelo za številne države Evropske unije.

Vojna je, kot rečeno, zadnja želja ruskih oblasti. Ob rožljanju z orožjem gre za odvračanje. Kot piše Trenin, Putin svojemu zunanjemu ministru z vojaškimi premiki pripravlja teren za morebiten sporazum z ZDA. V tem primeru mora biti ruska grožnja resnična, drugače politika odvračanja ne bo delovala.

Seveda je vse odvisno od ljudi v Washingtonu in od njihove pripravljenosti, da z Rusijo sklenejo sporazum in zmanjšajo napetosti.