Politika se ne bi smela mešati v šport, a se na žalost zelo pogosto. Tako je tudi pri ameriškem nasprotovanju kitajskemu vzponu. Ne le ameriški, tudi drugi zahodni mediji kar iščejo zgodbe, s katerimi bi čim bolj očrnili svojega globalnega konkurenta. Takšen je bil primer izginotja Peng Shuai.
Teniška igralka je na kitajskem družabnem omrežju objavila zapis, v katerem je nekdanjega visokega predstavnika kitajskih oblasti obtožila, da jo je prisilil k spolnemu odnosu. Zapis je kmalu izginil, zagnala pa se je vsa zahodna medijska mašinerija in od Kitajske začela zahtevati, da pojasni, kaj se dogaja. Trdili so, da je Peng Shuai izginila, toda problem zanje je bil, da sploh ni izginila in so se zelo hitro začeli pojavljati fotografije in posnetki. Nekaj časa je bil pritisk na kitajsko državo kar hud in so ga nekateri zahodni politiki povezovali z zahtevami, da se bojkotira olimpijske igre v Pekingu. Toda, počasi je ta zgodba potihnila, saj je postalo jasno, da Peng Shuai ni v nevarnosti.
Z olimpijskimi igrami je eksplodirala neka druga zgodba, ki je resno razburila del ameriške javnosti. Smučarka prostega sloga Eileen Gu, katere oče je Američan, mati pa Kitajska, se je kljub temu, da je svoje otroštvo preživela v ZDA, odločila da na olimpijskih igrah nastopi za Kitajsko. V resnici nič nenavadnega, saj to ni prvi primer, da bi kdo naredil takšen prestop, ampak za mnoge Američane je kljub temu šlo za bolečo provokacijo, celo izdajo. Če bi Eileen Gu nastopila za Kanado ali Francijo, ne bi niti približno tako bolelo, kot če se je odločila za Kitajsko. Ta ‘izdaja’ jih boli zato, ker v tem vidijo sporočilo svetu, da je očitno Kitajska boljša od ZDA. Bojijo se tudi, da ne morejo stoodstotno računati na zvestobo Američanov kitajskega porekla. Najeda njihovo samopodobo ‘najboljše države na svetu.’
In zdaj je Eileen Gu še zmagala in se ob kritikah iz ZDA sploh ne počuti slabo. Celo vseeno ji je.
Američane v prihodnje čaka še veliko bolečine. Medtem ko njihova država v svoji neizmerni ljubezni do bogatih elit ne zna poskrbeti za večino prebivalstva, Kitajska nezadržno napreduje in iz revčine dviguje milijone svojih prebivalcev. Po kupni moči je že največje gospodarstvo sveta. Kljub vsej negativni propagandi je njen razvoj viden iz vesolja. Svet to prepoznava, za vedno več držav je Kitajska bolj pomemben trgovinski partner od ZDA. V prihodnje bo postala magnet za tujce, ki bodo tam videli več priložnosti za svoj razvoj, kot v ‘svetilniku svobode’, kjer bodo morali na poti do svoje pisarne preprosto mimo preveč brezdomcev živečih ob glavni ulici. Ko bo Kitajska začela bolj privabljati talent globalnega juga, kot ZDA, bo šele veliko jeze in sovraštva
ZDA z zavezniki k sreči niso uspele preprečiti olimpijskih iger v Pekingu. Izvedle so tako imenovan diplomatski bojkot, ki pa je bil povsem nepomemben, saj se je kitajsko vodstvo ob robu iger srečalo z mnogimi pomembnimi svetovnimi voditelji, od ruskega predsednika Putina, argentinskega predsednika Fernandeza, do pakistanskega predsednika vlade Khana. Seznam je dolg, res pa je, da za marsikaterega zahodnjaka ni pomemben, ker na svet gleda skrajno rasistično in za prave voditelje smatra le voditelje zahodnih držav. Ampak svet se spreminja.
Jinov svet 