Potem, ko je ruska vojska premaknila svoje sile na vzhod Ukrajine, je večina fronte statična. Na zahodu in na severu, torej v okolici Hersona in Harkova se dogaja bolj malo. Ruska stran se je vkopala in s topništvom, letalstvom in raketami napada ukrajinske cilje, ukrajinska stran pa nima tehnike in sredstev, da bi lahko prešla v protiofenzivo. Pravi boj se medtem bije za mesto Mariupolj in za celotno frontno črto od predmestij Donecka na jugu do dostopov do mesta Izjum na severu.
Ruska stran uporablja ravno toliko sil, kot je potrebno za zmago v tej vojni, zaradi česar Ukrajincem pušča veliko prostora in tvega boleče udarce. Tako je od mesta Harkov pa vse do beloruske meje Rusija preprosto za frontno črto naredila mejo med obema državama, kar zdaj Ukrajincem omogoča, da celo obstreljujejo rusko ozemlje. Da, rusko obrambno ministrstvo je dalo vedeti, da bo v primeru dodatnih ukrajinskih napadov začelo napadati poveljniške centre v sami ukrajinski prestolnici, kar bi naj pomenilo možnost likvidacije ukrajinskega političnega vrha s predsednikom Zelenskim na čelu, a veliko vprašanje je, če takšna grožnja lahko Ukrajincem res prepreči, da preprosto ne obstreljujejo ruskih mejnih postojank in obmejnih vasi in mest.
Medtem se končuje operacija v Mariupolju, mestu s 450000 prebivalci, kamor so se utaborili pripadniki ukrajinske vojske, skrajneži iz nacionalističnega bataljona Azov in pripadniki teritorialne obrambe. Obleganje se je začelo 11. marca, po nekaterih podatkih pa je bilo v mestu tedaj do 14000 branilcev. No, rusko obrambno ministrstvo zdaj poroča, da je bilo vseh branilcev nekaj čez 8000. Od teh bi se naj branilo še približno 3000, omejeni pa naj bi bili na industrijsko območje jeklarne Azovstal. V preteklih dneh so napadalci, pripadniki oboroženih sil Doneške republike ob podpori ruske vojske, zavzeli dva druga kotla, ki sta se oblikovala v mestu, enega na industrijskem območju v severnem delu mesta, drugega ob pristanišču. Nekateri pripadniki ukrajinskih oboroženih sil so se v preteklih dneh predali, drugi so poizkusili s tveganim izpadomv, v katerem so bili razbiti in potem večinoma uničeni. Vseh vojnih ujetnikov bi naj bilo nekaj tisoč, nekaj branilcev se je uspelo izmuzniti vsem nadzornim točkam in preoblečenim v civilna oblačila pobegniti. Iz tega lahko razbiramo, da je Ukrajina v Mariupolju izgubila nekaj tisoč svojih vojakov.
Zanimivo je, da se je sam načrt zavzemanja mesta povsem uresničil. Najprej osvojitev dostopov v mesto, predmestij, potem razbitje branilcev na manjša območja in likvidacija enega za drugim, na koncu pa čaka še spopad za Azovstal, ki je resničnio trd oreh, saj se pod zemljo skriva pravi labirint tunelov, kamor se lahko zatečejo branilci. Preseneča predvsem dolgotrajnost tega procesa in silovito uničenje mesta, saj so boji potekali od hiše do hiše, ob uporabi topništva, oklepa in letalstva, pri čemer sta topništvo uporabljali obe strani. Posledično so žrtve med civilnim prebivalstvom visoke, ruski novinarji poročajo o truplih, ki ležijo po cestah in v porušenih stavbah, marsikje pa so mrtve pokopali kar na dvoriščih.
Mariupolj je pokazatelj, kako se bo ta vojna vodila v prihodnje. Glavni spopadi se bodo bili na dolgi fronti od predmestij Donecka, mimo Gorlovke, Popasne, potem na sever do močno utrjenega ukrajinskega garnizoca v Severodonecku in potem na zahod na območje med Slavjanskom in Izjumom. Večina ruskih sil, ki je delovala na severu države in v okolici Kijeva je prišlja na to bojišče. Njihovo število je težko ocenjevati, gre pa vsekakor za silo sposobno spopada s 50 do 100000 glavo ukrajinsko vojsko na tem območju. Tudi o številu ukrajinskih sil je težko podati pravilno oceno, vemo le, da je na tem območju zbran velik del najboljših ukrajinskih sil. Bitka, ki se je že začela, bo krvava in dolgotrajna, uničenje pa obsežno. To lahko vidimo že v mestih, kot so Marinka, Avdejevka, Popasna, Severodoneck, v katerih so boji zelo podobni tistim v Mariupolju, torej od hiše do hiše, ob uporabi topništva, oklepa in letalstva. Ruska stran v želji, da zmanjša svoje izgube, ne poskuša več z globokimi prodori in se s tem ne izpostavlja več zasedam ukrajinskih sil, ki so dobro oborožene s protioklepnim orožjem, ampak stavi na počasno in metodično mletje s topništvom in letalstvom, čemur sledi čiščenje posameznih hiš in ulic s pehoto.
Obeta se nam zelo dolga vojna, podobna tisti v Siriji, le da v večjem obsegu. Če obleganje Mariupolja traja več kot mesec dni, potem bo za uničenje ukrajinskih sil nad Doneckom potrebno še več časa in dokler to ne bo dokončano, ruska stran z omejenimi silami, ki jih je namenila za svojo operacijo v Ukrajini, ne bo mogla resno ogroziti ukrajinskih položajev na drugih delih fronte. Sile za naskok na Harkov in Nikolajev, posledično pa potem še na Odeso se zbirajo, niso pa dovolj velike za resno akcijo. Ta vojna bo trajala leto ali celo več let, odvisno od ruskih ciljev in pripravljenosti ukrajinskega vodstva na pogajanja, a slednjega tako ali tako ni pričakovati, ker bodo ZDA in skrajni nacionalisti predsedniku Zelenskemu v vsakem primeru onemogočili mirovni sporazum. To bo pač vojna do zadnjega Ukrajinca. Rusija bo imela še velik problem, kako to vojno zaključiti.
O pravih ciljih ruskega vrha še vedno ne vemo vsega. Čisto mogoče, da se spreminjajo. Najbolj osnovni cilj, vzpostavitev kopenskega mosti do Krima in osvoboditev ozemlja obeh republik je že skoraj dosežen. Da namerava Rusija Ukrajini iztrgati vsaj Herson, kaže že napoved o referendumu o neodvisnosti v hersonski oblasti, kar bi odprlo pot za novo neodvisno republiko, ki bi potem čez čas lahko zaprosila za priključitev Ruski federaciji. No, če ruska stran misli iti po tej poti, potem vsekakor na bo mogla mimo Zaporožja, saj velik del kopenskega mostu do Krima poteka prav po tej oblasti. Približno polovico ozemlja ruska stran že zaseda, a proti severu se nahaja mesto Zaporožje s čez 700000 prebivalci. To bi mogoče lahko nakazovalo, da bo po bitki na vzhodu, prav to mesto glavni cilj ruskih napadov.
Po več kot petdesetih dneh vojne je že jasno, da se rusko gospodarstvo zaradi zahodnih sankcijh ne bo sesulo in ruske oborožene sile lahko to vojno vodijo še zelo dolgo. Rubelj je dosegel vrednost, ki jo je imel pred začetkom vojne, rusko gospodarstvo bi se naj letos skrčilo za približno 10%, potem pa znova doživelo rast. Ob prelomu s kolektivnim zahodom poteka preusmeritev na Kitajsko. Spregledati ni mogoče niti tega, da se kljub vsem grožnjam večina Evrope še ni odpovedala ključnim ruskim resursom, ruska stran pa še ni prekinila dobave. To nakazuje na željo na obeh straneh, da se odnose slej ko prej normalizira. Kar je vsekakor zanimivo, glede na to, da v bistvu celotni NATO proti Rusiji vodi posredno vojno in Ukrajincem dobavlja orožje, uri njihove vojake in jih zalaga z informacijami o ruskih premikih. Ni izključeno niti, da se v Ukrajini ne borijo pripadniki zahodnih posebnih enot, a če to počnejo, potem so skriti v kakšni enoti plačancev ali prostovoljcev.
Po skoraj dveh mesecih vojne je postalo jasno, kakšne neumnosti so ta čas prodajali propagandisti. Najprej napovedi, da bo ruski vojski zmanjkalo streliva in hrane in da se ob ogromnih izgubah približuje trenutek, ko se bo preprosto zlomila. Nič takšnega se ni zgodilo. Ruske oborožene sile celo še vedno uporabljajo veliko količino manevrirnih raket Kalibr, ki jih ruska industrija očitno lahko proizvaja v velikem številu. O starejših tipih orožja in streliva ne gre izgubljati besed, saj so ruske zaloge ogromne.
Protivojni protesti v ruskih mestih so tudi potihnili in želja, da bodo hude sankcije prinesle takšen pritisk, da bodo ljudske množice preprosto zrušile predsednika Putina, se ni uresničila. V resnici zdaj ruski predsednik uživa podporo tam med 70 in 80%, podobne podpore pa je deležna tudi operacija v Ukrajini. Če kaj, potem je vedno večji del ruske javnost jezen, ker ruske oborožene sile ne bombardirajo ukrajinske infrastrukture, mostov in železnic in s tem preprečijo dostave zahodnega orožja Ukrajincem. Ne za manj, povečuje se pritisk za več vojne, še posebej po hudem simbolnem udarcu, ki jo je ruska stran prejela ob potopitvi križarke Moskva. Gospodarske sankcije niso uničile ruskega gospodarstva, ruska oligarhija se ob kraji njihovega premoženja s strani zahodnih držav ni obrnila proti predsedniku.
V Ukrajini vlada nova normalnost. Podobno kot v Siriji, smo in bomo priča počasnemu napredovanju ene strani in ogromni podpori v denarju, orožju in prostovoljcih za drugo stran. Ukrajinci, katerih oborožene sile so vedno bolj le še pehota s topništvom in z morjem protioklepnih sredstev, se bodo branili v mestih in vaseh in izogibali večjim bitkam na odprtem polju. Zahodni mediji bodo poročali o ruskih vojnih zločinih, ruski mediji bodo med trupli ukrajinskih vojakov vedno znova našli nacistično simboliko. Vojna se bo vlekla, na obeh straneh bodo frustracije silile ljudi k vedno hujšim izpadom. Zahodni novinarji in politiki in spletni aktivisti bodo zahtevali vedno več sankcij proti Rusiji in orožja za Ukrajince, mogoče celo preganjanje tistih, ki bodo izražali dvom v njihovo strategijo ali ne bodo verjeli v vsako poročilo o ruskih vojnih zločinih, ruski novinarji in prebivalsto bodo zahtevali bolj odločno bombardiranje Ukrajine po ameriško in mogoče celo uničevanje konvojev orožja na ozemlju držav NATO pakta. Ves ta pritisk nas lahko privede do hude zaostritve, a hkrati se moramo zavedati tudi, da so v ZDA s to vojno že dosegli svoje, ruski vrh kaže vse znake, da vojno želi omejiti in se slej ko prej vrniti k sodelovanju z Evropejci, nekatere evropske države pa tudi nočejo tvegati gospodarske krize, ki bi sledila odpovedi ruskim energentom.
Kdo ve, kaj bo prinesla prihodnost, še posebej, ker bodo ZDA to, kar so naredile Rusiji, želele kmalu ponoviti s Kitajsko, a čisto mogoče je, da bomo naslednje leto ali dve spremljali to vojno tako, kot smo jo preteklih nekaj tednov, le da se bodo preminjala imena mest, v katerih bodo potekali boji, ko se bo ruski prodor vedno bolj širil proti zahodu.
Jinov svet 