V zadnjih dneh so Ukrajinci doživeli tako simbolni kot tudi vojaški poraz in nobena propaganda, ki jo širi ukrajinska stran, prepisujejo pa vsi zahodni mediji, tega ne more prekriti.
Že nekaj časa je bilo jasno, da je bitka za Mariupolj končana in da ukrajinske čete v jeklarni Azovstal čakajo na svoj konec. Veliko njihovih oblegovalcev se je preprosto premaknilo na druga bojišča, medtem ko so preostali sklenili obroč in niso dopuščali možnosti preboja. Po Ukrajincih so delovali letalstvo, topništvo in občasno tudi pehota, še najbolj pa vedno bolj pomanjkanje hrane.
V zadnjih dneh je končno prišlo do predaje preostanka nekoč velikih sil, ki so branile Mariupolj. Po nekaterih podatkih bi naj bilo v mestu okoli 8000 do 10000 ukrajinskih vojakov. V približno dveh mesecih bojev so jih napadalci, ki jih ni bilo kdo ve koliko več, najprej razbili na manjše kose in potem enega za drugim uničili, dokler ni ostala samo trdnjava jeklarne Azovstal, kamor se je skrilo okoli 2500 branilcev, med njimi tudi skrajnežev skupine Azov. Zdaj bodo ti močno povečali število vojnih ujetnikov.
O izgubah v tej vojni je zelo težko govoriti, a samo primer Mariupolja nam kaže, kako slabo gre Ukrajincem. Če se je predalo okoli 4000 vojakov, nekaj pa jih je uspelo že prej pobegniti preoblečenih v civilna oblačila, še vedno ostane za nekaj tisoč padlih.
In Mariupolj se ponavlja drugod, saj zavezniške sile Luganške ljudske republike, Doneške ljudske republike in ruske oborožene sile povsod delujejo na zelo podoben način. Razlog je preprost, pomanjkanje sil, saj so Rusi v boj šli z precej manj vojaki kot jih je premogla Ukrajina. Temu so ustrezno prilagodili strategijo. Najprej so z letalskimi in raketnimi napadi močno oslabili ukrajinsko letalstvo, zmleli ogromne količine ukrajinskega oklepa, otežili transport večjih količin orožja in goriva in na ta način iz ukrajinske vojske na številnih mestih v bistvu naredili pehoto s topništvom. Prav zaradi tega ukrajinske oblasti prosjačijo svoje zahodne zaveznike za tanke, oklepnike, topništvo, saj morajo nadomeščati velike izgube. Čeprav tega orožja v državo prihaja veliko, Ukrajinci vseeno ne morejo izpeljati večjih premikov, prisiljeni so, da se branijo in čakajo, kaj bodo naredili Rusi. To njihovim nasprotnikom omogoča, da izolirajo manjše žepe odpora in jih potem počasi uničijo.
Kolektivni zahod Ukrajini obljublja prav kolosalno pomoč v vrednosti več milijard ameriških $. Tako je recimo Poljska svoji vzhodni sosedi že dobavila tanke T-72, čez 100 komadov, ki so že vključeni v novo tankovsko brigado, oboroženo še z Nizozemske dostavljenimi oklepniki, ki bo slej ko prej nastopila na bojišču. Še pomembnejše orožje v tej vojni je topništvo, ki v povezavi z brezpilotnimi letalniki omogoča izredno učinkovito obstreljevanje nasprotnika. Prav topništvo bi naj bilo odgovorno za resnično hud poraz ruskih sil pri prečkanju reke Donec pri kralju Belogorovka, kjer so izgubili opreme za celo bojno taktično skupino in kjer potem niso uspeli izvesti prodora, ki bi s severa presekal komunikacije s Severodoneckom.
Rusija je v tej vojni že skoraj dosegla svoje minimalne cilje, torej vzpostavitev kopenskega mostu do Krima in osvoboditev ozemlja obeh republik. Tako je osvoboditev ozemlja Doneške ljudske republike že skoraj končana. Po besedah predstavnika njihovega obrambnega ministrstva Andreja Maročka, nadzorujejo že 95% ozemlja republike, torej vse, razen manjšega koščka okoli Severodonecka. Prav na tem območju je v zadnjih dneh prišlo do največjih premikov. Na severu so ruske sile zavzele večino pristopov do mesta Severodoneck in po nekaterih poročilih bi naj boji potekali že v notrajnosti mesta. Še večji uspeh so sile LNR in ruske oborožene sile dosegle po osvoboditvi mesta Popasna, od koder so potem začele prodirati proti jugu do mesteca Troicke, proti zahodu na samo mejo med Luganško in Doneško republiko in vedno bližje mestu Bahmut in proti severu v smer Vrubivke. Na tak način se kažejo obrisi nadaljevanja te vojne. Ukrajince bodo ujeli v manjše kotle in jim prekinili oskrbo, zaradi česar bodo potem utrpeli podobno usodo kot branilci Mariupolja.
Ocenjuje se, da je na tem območju do 15000 ukrajinskih vojakov in da vsaj na območju Severodonecka in Lisičanska nimajo več veliko časa, da se umaknejo in se izognejo obkolitvi. Toda, tudi bolj proti jugu se obeta obkolitev silam v okolici Svitlodarska. Seveda je nemogoče napovedovati, kdaj točno se bo končala ta faza vojne, saj je napredek ruskih sil dokaj počasen. Nekateri ruski viri poročajo o tem, da se utegne fronta na tem območju počasi sesuti, a če so Ukrajinci do zdaj kaj dokazali, je to da so se trdovratno pripravljeni boriti zelo dolgo. Na to območje tudi pošiljajo dodatne sile iz drugih delov države in se očitno niso pripravljeni umakniti in so povsem pripravljeni tvegati uničenje teh sicer njihovih najboljših enot, ki so se zadnja leta pripravljale na obračun z obema republikama.
Na drugih delih fronte ne prihaja do večjih premikov. Po spodletelem ukrajinskem napadu iz smeri Zaporožja so ruske sile uspele zavzeti nekaj malega ozemlja v bližini vasi Novosilka. Sile Doneške ljudske republike se še vedno trudijo izolirati in v še en kotel ujeti branilce Avdejevke. Na severu so Ukrajinci uspeli Ruse potisniti še bolj od Harkova in so celo prišli do ruske meje, vendar pa so Rusi potem udarili nazaj in znova zasedli mesti Ternova in Rubižne. Na tem območju ruska vojska nima večjih sil, zaradi česar ukrajinski uspehi niso tako veliki, kot jih ukrajinske oblasti hočejo predstaviti. Prava vojna se seveda vodi drugje. Kljub temu je treba opozoriti na dejstvo, da fronta med obema državama naprej od Harkova do beloruske meje poteka kar po sami meji in da lahko Ukrajinci to z lahkoto izkoristijo za kakšno odmevno akcijo na ozemlju Ruske federacije. Ne morejo sicer izvesti večje ofenzive, a kakšna manjša enota se vsekakor lahko prebije na rusko stran in tam doseže ‘zmago’, ki jo bodo potem vsi zahodni mediji še dolgo časa opevali. Topniški napadi na samo rusko ozemlje so medtem postali povsem običajni.
Dober pokazatelj, v kakšno smer gre ta vojna je dejstvo, da Rusija še vedno ne namerava mobilizirati dodatnih sil ali v boj poslati nabornike. Na drugi strani Ukrajinci napovedujejo spet novo mobilizacijo in celo sanjajo o milijonu mož pod orožjem.
Gospodarska vojna med kolektivnim zahodom in Rusijo se medtem nadaljuje in presenetljivo kaže, da bo Rusija iz le te izšla močnejša kot njeni nasprotniki. Inflacija se je stabilizirala, valuta se krepi, celo gospodarstvo raste. Prodaja naravnih virov se nadaljuje in visoke cene na svetovnih trgih v ruski proračun prinašajo ogromen denar. Četudi boleč, je prehod na bolj samozadostno gospodarstvo še kar uspešen. Dober primer je umik verige s hitro prehrano McDonalds z ruskega trga. To bi bil boleč udarec za rusko gospodarstvo, če bi se vse restavracije zaprle in zaposleni, ki jih je čez 60000 izgubili zaposlitev, a zgodilo se, da je prišlo do prodaje in bo veriga naprej delovala pod drugim imenom. Jasno, prostore, zaposlene in dobavitelje že imajo. Drugi primer, ki sicer povzroča večje težave je umik zahodnih filmov, zaradi česar so ruski kinematografi izgubili del občinstva in so jih nekaj morali zapreti. Domača produkcija ne more kar tako nadomestiti Hollywoodskih hitov, je pa res da bodo Rusi filme poslej preprosto prenašali s spleta in gledali doma.
Evropa se po drugi strani sooča z višjo inflacijo, nadomestila za ruski plin pa še vedno ni. Ob vsem govoričenju o uvedbi embarga na rusko nafto in plin, je vedno več podjetij pripravljenih pristati na ruske pogoje in v Rusiji kupujejo rusko valuto in preko le te ruski plin, s čimer rubelj samo še krepijo. To se bržkone dogaja s privolitvijo številnih držav, ki se zavedajo kakšno škodo utegne povzročiti resničen embargo. Kar se tiče naravnega plina, le tega sploh ni mogoče nadomestiti z viri drugod po svetu, vsaj ne prej kot v nekaj letih. Dolgoročno bo tudi vse pošiljanje orožja v Ukrajino imelo svojo ceno, saj bo treba nadomestiti porabljene zaloge, to pa se bo preneslo v višje obrambne proračune.
Še nekaj o propagandni vojni. Poraz ukrajinskih sil v Mariupolju so zahodni mediji skušali predstaviti kot ‘evakuacijo’, kot nekakšno samovoljno prekinitev bojev, ker da so Ukrajinci dosegli, kar so hoteli. Karkoli bi to že naj pomenilo. Seveda tako prozorne propagande razen res povsem zaslepljenih posameznikov ne kupi nihče. Vsi vedo, da so Ukrajinci doživeli boleč poraz in takšen pristop medijev odpira vrata dodatnemu dvomu. Opažam, da se je poročanje o vojni v Ukrajini nekako umirilo in pričakujem, da bo z večjimi ukrajinskimi porazi počasi potihnilo. Dober primer, kako to deluje, je bila Sirija, o kateri tudi nihče več ne govori, potem ko so zmagali ‘napačni’, se pravi sirske vladne sile.
Ne pričakujte niti, da bo kdo poročal o obnovi Mariupolja, zdaj ko je končno povsem v rokah Doneške ljudske republike. V dele meste se je končno vrnila elektrika, otroci spet hodijo v šolo, mesto pa republikanske oblasti želijo spremeniti v turistični center. Jeklarno Azovstal bi naj zaradi hudega uničenja, a tudi zaradi onesnaževanja okolja odstranili.
Jinov svet 