Kot 31. članica se je v torek zavezništvu NATO pridružila Finska. Švedska zaradi svojih težav s Turki še vedno čaka. Ob tem je treba vedeti naslednje. Obe državi v zavezništvu ne pomenita spremembe v globalnem ravnotežju moči. Namreč, tu prihaja le do konsolidacije kolektivnega zahoda, ki že tako deluje kot eno. Evropske države, ki se razglašajo za nevtralne, to že dolgo niso. Ne Finska, ne Švedska, niti Avstrija ne. Vse te države bi tudi izven zavezništva na ukaz Washingtona takoj začele korakati v veliko vojno proti Rusiji. Ali proti Kitajski.

Za varnost Finske se ne bo spremenilo nič. Rusija bo na njenih mejah namestila nekoliko več vojakov, ampak težko boste v Moskvi slišali politika ali vojaka, ki bi zagovarjal okupacijo sosednje države. Preprosto jim ni mar. Fincem se ni bilo bati nenadnega ruskega napada. Toda, v primeru vojne med ameriškim zavezništvom in Rusijo, bi Finska sodelovala na ameriški strani ne glede na to, če bi bila formalna članica ali ne. Politične in medijske elite v državi so pač povsem privržene ameriškemu imperiju in se bodo zanj tudi borile. In plačale ceno.

Zahodni mediji in politika bodo pridružitev Finske predstavili kot veliko zmago kolektivnega zahoda, češ, enotni smo kot še nikdar. Da so bili že prej enotno sovražni do Rusije, ne bodo omenjali. Tudi tega ne bodo omenjali, da na globalni ravni ta premik nič ne pomeni. So drugi premiki, ki kažejo neko drugo sliko, o katerih v zahodnih prestolnicah raje nihče ne bi govoril.

To, da v Pekingu podpirajo Rusijo in da ne bodo dovolili njihovega vojaškega poraza, je jasno. Manj se govori o tem, da se globalni jug, torej večina planeta, noče vmešavati v vojno med kolektivnim zahodom in Rusijo. Še več, marsikje si prav želijo ruske zmage, ker si s tem obetajo konec zahodnih pritiskov. Občasno slišimo o strahovih v zahodnih prestolnicah, da ruska in kitajska propaganda javno mnenje po globalnem jugu obračata v svoj prid. Odklonilno mnenje seveda ni posledica propagande, ampak obnašanja zahodnih držav. Recimo, dober primer je odpor proti francoski prisotnosti v nekaterih afriških državah, ki vabijo rusko plačansko skupino Wagner, da jim pomaga v boju proti takšnim in drugačnim skrajnežem.

Države kot Indija, Pakistan, Indonezija so že dovolj močne, da na prvo mesto postavljajo svoje interese in jih bodo v Washingtonu težko vpregli v svoje koalicije in uporabili kot topovsko hrano v novi hladni (ali pa tudi vroči) vojni proti Kitajski in Rusiji. Tu ni presenečenj. Hujše je, da se od ZDA odvrača Savdska Arabija, ta njihov prvi vazal na Bližnjem vzhodu. Vidijo, kako se stvari v svetu obračajo in hočejo zavarovati svojo prihodnost z boljšim odnosom s Kitajci. Niso edini.

Medtem se vedno več držav po svetu odloča, da ne bodo več trgovale v ameriški valuti. Jasno, s tem želijo preprečiti, da bi morebitne ameriške sankcije nanje imele preveč uničujoče posledice. Država, ki največ pridobiva z odmikom od ameriške valute, je država katera valuta se vedno bolj uporablja v trgovini. Kitajska.

Ko naši mediji in politika govorijo o enotnosti in odločnosti, govorijo o enotnosti in odločnosti na kolektivnem zahodu. Ne priznavajo, da se s svojimi vzvišenimi grožnjami in zahtevami do preostanka sveta vedno bolj izolirajo. Prebivalstvo kolektivnega zahoda seveda predstavlja manjšino vsega prebivalstva planeta. Tu je mimogrede tudi razlog, zakaj Rusija bolj ne trpi zaradi gospodarski sankcij. Ima pač dovolj drugih trgovinskih partnerjev. Takšnih, ki so sposobni brezobzirno kupovati rusko nafto in jo potem za dobiček prodajati naivnim Evropejcev. Tako se obnaša Indija.

Vključitev Finske v NATO je bolj kot ne le predstava za javnost, posledica katere bo nekaj več prodanega orožja, nekaj več ruskih vojakov na finski meji in nekaj optimističnih zapisov v zahodnih medijih, češ, zdaj smo pa pokazali Rusom. Drugega nič.