V mojem idealnem svetu bi lahko vsak živel, kjer si želi. Meje bi bile le črte na zemljevidu. Pri tem množic v gibanje ne bi spravljale vojne in gospodarske težave, ampak želja spoznati nove kulture, druge narode, se tam ustaliti, se jim pridružiti.

Ne živimo v takšnem svetu, zaradi česar mi množične migracije delajo skrbi. Ljudje se selijo, ker nimajo druge izbire. Tam kjer so, je slabo in iz revščine se ne morejo izkopati, zato mir in blagostanje iščejo v bogatejših delih sveta. Toda, ob tem prebivalec Nigerije pač ne razmišlja, da bi se preselil v Švico in postal Švicar, ampak prej, da bi v Švici zaslužil denar in pogosto se potem zgodi, da ni nobene želje po prilagoditvi. Zaradi tega različne skupine ljudi vedno bolj živijo ena ob drugi, ena mimo druge in se zapirajo v svoje četrti, domači nacionalisti pa so vsak dan bolj polni besa.

Je že zanimivo, da so kolonialni imperiji po Afriki (s pomočjo lokalnih pomagačev) ugrabljali ljudi in jih potem silili v suženjsko delo na drugi strani Atlantika, zdaj pa ljudje iz revnih delov sveta sami prihajajo v bogate države in tam pogosto opravljajo najslabše plačana dela. In tu je problem. Sistem je postal bolj human, a še vedno temelji na poceni delovni sili in resursih. Gospodarstvo potrebuje oboje. Zaradi tega se migracije tudi ne končajo, ne glede na to, kaj politika zagotavlja svojim državljanom. Nočejo jih ustaviti in jih tudi ne bodo.

Ob tem nenehne migracije siromašijo države, ki izgubljajo ljudi. Tudi najbolje izobraženi odhajajo. Te še posebej radi kradejo, ker prinašajo največ koristi. Dober primer so medicinske sestre iz Gane:

Ganski zdravstveni sistem se spoprijema z “begom možganov”, ki ga sprožajo slabe gospodarske razmere v državi. Številni medicinsko izobraženi Ganci tudi zaradi istega jezika, saj je angleščina v državi uradni jezik, delo poiščejo v Združenem kraljestvu, kjer se zdravstveni sistem spopada s pomanjkanjem delovne sile.

Lani se je v britanski register medicinskih sester vpisalo 1200 novih delavk iz Gane. Gana je sicer uvrščena na “rdeči seznam” Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), na katerem je 55 držav z nizkim številom medicinskih sester na prebivalca, v katerih naj bi bilo sistematično novačenje prepovedano.

Da lahko britanski zdravstveni sistem deluje, mora v Gani primanjkovati zdravstvenih delavcev. Mar to ne poglablja že tako slabih razmer v revnih državah? Ne bi bilo bolje, če bi ljudje ostajali doma in na noge postavili moderne, bogate države, iz katerih se ne bi bilo potrebno izseljevati?

To je seveda zelo težko doseči. Tudi zaradi tega, ker je marsikomu v interesu, da se sistem ohranja takšen kot je, torej z bogatimi centri in revno periferijo. Vlagati v afriške države bi celobilo nespametno, saj bi te postale gospodarsko in politično močnejše in bi lahko začele gospodarsko tekmovati, s pomočjo poceni tuje delovne sile pa ne bi bilo več mogoče pritiskati na domačo delovno silo in nižati njeno pogajalsko moč.

Navadili so nas misliti, da je politična levica, tukaj mislim predvsem na socialiste, tista, ki mora zagovarjati množične migracije. S tem se ne strinjam. Socialiste bi moralo skrbeti, da lahko delavni ljudje vsega sveta živijo spodobno življenje. Ni pomembno, če je kdo doma v Gani ali v Združenem kraljestvu. Boljši svet za vse. Dobro je, da je do spoznanja, da selitev industrije v revne države ni koristna, že prišlo, a da migracije poganjajo izkoriščevalski sistem, na žalost marsikje še ni. Ljudje se ne selijo, ker bi si želeli spoznati nov svet, ampak ker so v to prisiljeni. Jasno, k temu prispeva tudi agresivna zunanja politika nekaterih držav kolektivnega zahoda, ki uničuje celotne regije in onemogoča razvoj.