Pentagon je v Al Tanf na jugovzodu Sirije poslal sto dodatnih vojakov, potem ko so Rusi zagrozili, da bodo na tem območju izvedli napad na teroriste. Američani tam urijo upornike proti sirski vladi.

Kljub temu, da so Rusi v Siriji v dobrem položaju, saj vladne sile nadzorujejo vedno več ozemlja, medtem ko je Turčija malodane nehala biti ameriška zaveznica, si ne morejo privočiti spopada z Američani. Da, majhne ameriške sile v Al Tanfu na jugovzhodu Sirije, ob meji z Jordanijo, lahko brez večjih svojih žrtev uničijo samo z uporabo raket Kalibr in letalskih napadov. Toda, dolgoročno ne morejo preživeti spopada z Američani tako daleč od svojih meja, razen če uporabijo jedrsko orožje, kar se pa ne bo zgodilo. Američani lahko namreč svoje izgube v medsebojnih spopadih z Rusi v Siriji nadomestijo z drugimi silami, Rusi pa tega ne morejo narediti. To je preprosto stvar številk.

Zaradi tega je zelo malo možnosti, da bi Rusi napadli same ameriške vojake. V Siriji smo priča zanimivi situaciji. Tako Turki, kot tudi Američani, so svoje vojake pozicionirali tako, da delajo vojaške operacije vladnih sil ob podpori Rusije in Irana, težko izvedljive. Turki imajo veliko svojih postojank v pokrajini Idlib in ob ofenzivi vladnih sil, se jim bodo te morale izogniti. Vsekakor bo potrebno veliko komunikacije. Američani imajo svoje vojake ne le v Al Tanfu, ampak po vsej severovzhodni Siriji.

Ruske in sirske sile bodo v Al Tanfu lahko upornike le mehčale po robovih, izključeno pa je, da bi zavzele vso območje in prisilile Američane k umiku. Kar nas privede do zanimivega problema. Kljub zmagi v vojni, bo sirska vlada ob prisotnosti tujih sil težko zagotovila nadzor nad vso državo. Prišlo bo do delitve Sirije. Če se bo dalo s Turki še dogovoriti in prevzeti nadzor nad Idlibom, bodo Američani trši oreh. Neposredni spopad je skorajda izključen. Kar se lahko zgodi, je financiranje, urjenje in oboroževanje skupin, ki se bodo v imenu sirske države na območjih pod nadzorom Američanov borile proti njihovi prisotnosti.