Kaj hočem? Dovolj za najšibkejše v družbi, da lahko normalno preživijo

Počasi se bobnenje okoli morebitnega zvišanja davka na dobiček pomirja. Ljudje ne morejo dolgo vztrajati pri eni in isti temi, še manj mediji, ki vedno znova iščejo novega razvedrila, predvsem negativnega, da z njim strežejo nenasitni želji po zgražanju in kritiziranju. Zdaj imamo večji političen problem, zanimivo, kot zaradi davkov zopet z Levico, zaradi Šarčevega imenovanja Damirja Črnčeca za državnega sekretarja. Naslednji teden bo spet kaj drugega. Vrtiljak se pač vrti.

Dobro je včasih premisliti, kaj pričakuješ od oblasti in čemu nasprotuješ. Dobro si je narediti seznam in prioritete.

O tem, kaj me pri političnih strankah odbija, sem že pisal. Na kratko, pomembna je varnost, pomembna je svoboda govora, nasprotujem skrajnežem, ki ne znajo drugega, kot žaliti.

Toda, kaj hočem?

Postopen dvig minimalne plače na 700 evrov, brez vključenih dodatkov. Človek, ki dela, mora biti ustrezno plačan, da lahko normalno živi. Da, na drugi strani lahko gospodarstvo razbremenimo, da ne utrpi pretirane škode, ampak postopen, predvidljiv dvig minimalne plače je nekaj, kar lahko in kar moramo doseči. Ob tem je treba osnovno plačo izenačiti z minimalno. Ne more biti tako, da v javnem sektorju nekdo pade v razred, ki je daleč pod minimalno plačo in mu potem država doplačuje razliko, ob vsakem povišanju plače pa se mu potem v denarnici nič ne pozna.

Dvig pokojnine ob vseh izpolnjenih pogojih na 600 evrov. Spoštovati moramo starejše generacije, ki so izgradile to državo. Ne more biti tako, da bo nekdo delal 40 let, potem pa životaril do smrti, zavržen in reven. Res je, tudi 600 evrov ni kdo ve kaj, a zavedati se moramo, da je to velik napredek od 500 ali pred spremembami še manj evri.

Dvig socialne pomoči na 385 evrov. Ta je zdaj že tako visoka, a le za pol leta. Če nekdo izgubi zaposlitev, to ne sme pomeniti padca v brezno, malodane propada. Vsaj toliko mora dobiti, da lahko nekaj časa preživi. Tudi s 385 evri bo težko, a bolje bo, kot s 100 evri manj.  Seveda pa je treba storiti vse, da se brezposelne zaposluje. Izigravanje sistema se da kaznovati, le dosledno je treba nadzorovati brezposelne in jim nuditi zaposlitve, ki jih ti ne smejo odkloniti, če se nočejo znajti sami, brez pomoči. Glede na to, da brezposelnost pada, da se številni delodajalci soočajo s pomanjkanjem delovne sile, menim, da to ne bi smel biti problem.

Enakost v družbi se mi zdi pomembna vrednota. Toda, povedal bom, da mi ni toliko pomembno, koliko zasluži najbogatejši v družbi, če tisti na dnu lahko dostojno preživi, še posebej, ker živimo v državi z enim najmanjših razkorakov med revnimi in bogatimi.  Zaradi tega mi zviševanje davkov ni na prvem mestu, še posebej, če se da ob gospodarski rasti sredstva dobiti v okvirih obstoječega sistema. Še več, trdim, da je bolje, kot različne skupine v družbi potiskati v konflikt, sodelovati. Nihče ne more dobiti vsega, kar želi, a vsak bi moral dobiti vsaj nekaj. Tudi gospodarstvo. Vojne med državo in gospodarstvom res ne potrebujemo. Rasti moramo skupaj.

Če bo gospodarstvo v prihodnjih letih še raslo in se bodo prihodki v proračun še povečevali, ne bo nobenega razloga, da se te moje želje ne uresničijo. Na drugi strani se da s prepotrebnimi spremembami delovanja države marsikaj prihraniti. Ne pustite se prestrašiti tistim, ki trdijo, da za najrevnejše nikoli ni dovolj denarja, medtem ko se za marsikaj drugega vedno najde. Večja težava, kot zagotoviti te minimalne dohodke, bo zadostiti vsem apetitom v javnem sektorju, kar bo vlada v prihajajočih pogajanjih še kako občutila. Čeprav sem naklonjen dvigu plač pa nisem za pretiravanje. Zelo nasproten sem ob tem skrivanju dobro plačanih za tistimi, ki jim gre slabo. To recimo počne učiteljstvo, ki v ospredje potisk pomočnice v vrtcih, ki dobivajo mizerne plače, da bi dvignilo svoje, dokaj visoke. Podoben problem imamo tudi z medicinskimi sestrami, ki kot da so za to družbo manj vredne od zdravnikov. No, ko le teh ne bo, se bo izkazalo, da ne moremo niti brez njih, ne le brez zdravnikov. Njihov beg v tujino zaradi prenizkih plač je očiten.

To so zame prioritete, po katerih bom sodil delovanje vlade. Mogoče vse to ne bo doseženo, a če bodo vsaj približki, bo že nekaj. Seveda so še druga področja, na katerih bi želel videti izboljšanja, a to so, kot rečeno, zame prva mesta na seznamu, kaj hočem, da se v tej državi popravi. Seznam je dolg.

 

 

 

Advertisements

One thought on “Kaj hočem? Dovolj za najšibkejše v družbi, da lahko normalno preživijo

Komentarji so zaprti.