Moje mnenje o imenovanju Damirja Črnčeca za državnega sekretarja, je, mislim da jasno. Prebrati je treba le ta moj zapis iz začetka lanskega leta. Če bi bil sam predsednik vlade človeka, ki tako radikalno gleda na migrante in begunce, ne, celo na pripadnike celotne verske skupnosti in ki govoriči o domačih izdajalcih in peti koloni, ne bi nikoli hotel videti ob svoji strani. Ne bi mu tudi zaupal, da bo spremenil svoj način obnašanja. Potem, mar bolj prijazna maska na njegovem obrazu res lahko pomeni, da ne bo skušal uveljavljati svoje poglede, le da se bo ob tem lepše obnašal?

Marjan Šarec je na plaz kritik odvrnil, da: ‘Njegove izjave seveda obsojam in se z njimi ne strinjam, ampak imenoval sem ga kot strokovnjaka. V kolikor bo kakršno koli takšno dejanje, da bo izražal takšna stališča, kjer koli, bo tisti hip odstavljen.’

Držati ga moramo za besedo. Drugega niti ne moremo narediti.

Je razlog, zakaj koalicijski partnerji molčijo. Kaj naj naredijo? Zasebno lahko kdo predsedniku vlade že pove, kaj si misli. Lahko se katera izmed strank odloči, da bo vse skupaj izkoristila za  napad nanj in za pridobivanje točk. Toda, bo mar kdo zamajal tako težko izpogajano koalicijo? Ni ravno verjetno. Potem bi morali znova na volitve, kjer pa bi se ponovila zgodba prejšnjih. Izgubljeno bi bilo veliko časa, narejeno nič. Šarčeve besede, da na prvi seji vlade imenovanju ni nasprotoval nobeden od ministrov, bržkone držijo. Levica je v malo boljšem položaju, toda tudi oni morajo razmišljati o tem, ali ni bolje počakati vsaj tako dolgo, da se uresniči kakšna od njihovih zahtev.

Veliko sem se spraševal, zakaj je Marjan Šarec izbral prav Črnčeca. Možnosti je nekaj. Lahko čisto taktično, da bi postavil tarčo, v katero se bodo zabijale kritike in bo potem čez čas odslovil osovraženega državnega sekretarja. Lahko, da je s tem zabil udarec Janezu Janši, ki se zdaj sprašuje, ali Črnčec ves čas ni bil podtaknjenec nasprotne strani. To je sicer težko verjeti, a kljub temu se lepo vidi, kako dovčerajšnji zavezniki rušijo vse mostove. K temu bodo še kako prispevale besede predsednika vlade, da je s Črnčecem sodeloval že za časa svoje predsedniške kampanje.

Najverjetnejša je nabolj preprosta razlaga. Zakaj Šarcu ne bi verjeli na besedo? Da ga je zaposlil, ker meni, da je strokovnjak? Da verjame,  da ga bo lahko nadzoroval in bo Črnčec prenehal z nedostojnimi izjavami in se bo ognil pretiranemu izražanju svojega mnenja? Da bo kot predsednik vlade imel dovolj avtoritete, da zatre vsak rasističen izpad in bo državnega sekretarja preoblikoval v poslušnega uslužbenca?

Vem, sliši se naivno, a to je zdaj odgovornost predsednika vlade. Menim, da se je ustrelil v koleno, a menim tudi, da ni poti, da bi ga prepričali, naj spremeni svojo odločitev. Vsaj ne še zdaj. Tudi peticije ne bodo pomagale. Je pa potrebno spremljati delo novega državnega sekretarja in predsednika vlade držati za besedo, da bo reagiral, če bo to potrebno.