V resnici je to res ena sama kuhinja. Letos so na Emi očitno hoteli naprej poslati Raiven, ki ji že dvakrat ni uspelo. In je žirija v finale poslala Raiven in Zalo Kralj in Gašperja Šantla. Njuna pesem Sebi res ni za Evrovizijo, kar pa ne pomeni, da ni dobra. Je. Samo na Evroviziji zmaguje hrupen kič, primitivnost, neumnost.  Potem se je zgodil čudež. No, ne ravno čudež, bilo je malo tudi logično. Ljudje so večinsko glasovali za Zalo in Gašperja, ali pa kar proti Raiven, katere pesem je bila v resnici Kaos. Čisti kaos. To pesem bi lahko uporabljali za mučenje zapornikov.

Ob razglasitvi zmagovalcev je lanskoletna zmagovalka, Lea Sirk izdavila, da se je slišalo v eter, Faking ne morem verjeti. Ni se ji ponesrečilo, če  to mislite:

Veste kako je to videti. Ženska z vijoličnimi lasmi je bila jezna, ker sta žensko z zelenimi lasmi premagala normalna, tiha fant in punca, ki jima je na prvem mestu sporočilo njunih pesmi. Kot da bi izmaličena pop kultura bila užaljena, ko se sooči z nečim tihim, naravnim, globljim. Jaz to vidim kot spopad med nečim pristnim, čeprav mogoče ne najbolj primernim za Evrovizijo in onim nališpanim, lažnim glamurjem, brez trohice talenta, ki se nam prodaja kot glasbena elita. To ni omejeno samo na Slovenijo, ampak je razširjeno po vsem svetu in je razlog, zakaj je popularna kultura pogosto tako vulgarna.

To, če pomislite, presega okvire glasbe, je tudi politično. A pustimo to.

Tu je zmagovalna pesem. Želim jima vse dobro, čeprav Evrovizije ne bom gledal.