Včeraj se je na veliko veselje dela vladajoče politike v Sloveniji mudil ameriški državni sekretar, Mike Pompeo. Skupaj s slovenskim zunanjim ministrom, Anžetom Logarjem sta podpisala izjavo o varnosti telekomunikacijskih omrežij 5G. S to nezavezujočo izjavo se je Slovenija bržkone vpisala v tabor ameriških zaveznikov, s katerimi bodo ZDA skušale s trga izriniti kitajske proizvajalce.

Toliko o prostem trgu.

Kljub temu, da v Washingtonu trdijo, da nasprotujejo kitajskemu vohunjenju in da je Kitajska nevarna in agresivna velesila, je resnica takšna, da se Američani bojijo izgube svoje globalne prevlade in zato hočejo čim bolj škodovati svojemu konkurentu številka ena.  Bojijo se tudi, da sami ne bodo mogli več tako nekaznovano vohuniti in širiti propagando preko svojih velikih podjetij. Cilj je zaustaviti prodor vedno bolj naprednih kitajskih podjetij in vsiliti svoje proizvode. Ker ni posebej verjetno, da bi ZDA lahko Kitajsko uničile, bodo v prihodnosti želele vsaj ohraniti prevlado v svojem bloku, iz katerega bodo Kitajce izrinile.

Da je slovenska politična desnica temu naklonjena, ni nobeno presenečenje. Nobeno presenečenje ni niti včerajšnje dobrikanje predstavnikov naše države, ki so se obnašali naravnost otročje, kot najstniki, ki so končno prišli v stik s svojimi vzorniki. Dva poglavitna razloga sta. Prvi je, da v resnici verjamejo v ZDA, da je to velesila, katere politični in gospodarski sistem bi morali posnemati. Verjamejo, da so ZDA temelj zahodne civilizacije in da so druge velike sile slabše in povrhu nevarne. Drugi razlog je, da se lahko z obiskom visokega predstavnika ameriške države hvalijo pred svojo volilno bazo, ki seveda pozdravlja premik Slovenije v ameriško orbito.

Slovenski levici so pogosto očitali, da je preveč naklonjena Rusiji, a v resnici je ves čas le puščala odprta vrata za sodelovanje. To je bilo povsem racionalno. Slovenija se seveda nikoli ni podrejala Kremlju. Pogosto je tja pošiljala tudi bolj negativne signale. Slovenska desnica je po drugi strani prav bolestno naklonjena ZDA. Zdi se skorajda zaljubljena, kar vsekakor ni racionalno. Nevarnost je, da bo zaradi te zaljubljenosti interese naše države povsem podredila interesom Washingtona, ne glede na potencialno ceno, ki jo bomo morali plačati. Namreč, razmerja moči v svetu se spreminjajo in ameriška moč kopni, rusko-kitajsko zavezništvo pa je vedno močnejše, da ne govorimo o velike razkolu znotraj Evropske unije. Nemčija, ki je tarča ameriških groženj zaradi sodelovanja z Rusijo, ker hoče kupovati cenejši ruski plin, ni tako nebogljena, da ne bi mogla sčasoma udariti nazaj, sploh pa po ameriških zaveznikih v Evropi.

Potem je tu še nevarnost, da bomo kot pohlevni ameriški zavezniki prisiljeni kupovati slabše in dražje ameriške proizvode in po drugi strani tihotapiti boljše in cenejše  kitajske.

Kar skrbi ni toliko, da predstavniki desničarske vlade v neki majhni članici Evropske unije od veselja norijo ob obisku ameriškega državnega sekretarja. Skrbi, da Evropska unija ni toliko močna, da bi delovala kot skupnost, da bi napram ZDA in Kitajski nastopala enotno in ne bi bila tako ranljiva na politiko deli in vladaj. Skrbi, da je tako malo politične volje na evropskem tržišču doseči prevlado evropskih proizvajalcev, tuje pa regulirati, s tem pa onemogočiti vohunjenje, če smo že pri tem. Američani seveda že dolgo kradejo evropske skrivnosti in tudi Kitajci jih zagotovo, čeprav skoraj zagotovo ne preko svojih telefonov in z gradnjo 5G omrežij. Na področju družabnih omrežij smo Evropejci povsem nebogljeni in vsi vemo, da so družabna omrežja pri marsikomu že zdavnaj zasenčila velike medije in so glavni vir informacij. Kdor nadzoruje družabna omrežja, lahko utiša nezaželjene poglede in krepi tiste, ki so mu v interesu. Tako v teh časih pač poteka propagandna vojna.

Čas bo pokazal, ali bomo v novi hladni vojni končali v ameriškem taboru. Navsezadnje do volitev ni več tako zelo dolgo in slovenska oblast se lahko zamenja s takšno, ki si bo želela nevtralnosti. Za Slovenijo bi bilo najboljše, če pri tem ne bi solirala, ampak bi iskala skupnega jezika z drugimi članicami Evropske unije, vsi skupaj pa bi morali doseči, da Evropa ostane čim bolj odprta za vse in se ne pustiti peljati v novo hladno vojno. Američani naj to vojno bijejo sami, če si jo res tako želijo.