Kako so sirski uporniki končali v Azerbajdžanu?

Je že smešno. Zahodni mediji in politika so upornike proti sirskemu režimu predsednika Asada kovali v zvezde. Nihče ni hotel videti vseh grozodejstev, ki so jih zakrivili, niti nazadnjaše ideologije, kateri so pripadale mnoge skupine. A ti ‘zmerni’ uporniki so se prelevili v pravcati izvozni hit, vse v službi turške države. Najprej so jih izvozili v Libijo, zdaj je na vrsti Azerbajdžan.

Ker jih zdaj kot topovsko hrano uporablja turški predsednik Erdogan, simpatij ti uporniki ne žanjejo več.

O tem poroča celo CNN.

CNN se je pogovarjal z državljanom Sirije, ki se je odločil, da odpotuje iz severa Sirije v Azerbajdžan. Mož, ki ni hotel izdati svoje identitete, je dejal, da je živel v pokrajini Afrin na severu Sirije, a je izvorno iz Damaska.

Povedal je, da pripada frakciji uporniške Sirske nacionalne vojske, ki jo podpira Turčija. Njihov voditelj je pozval vse pripravljene, da se odpravijo v Azerbajdžan, da se registrirajo. ‘To sem naredil prostovoljno, 90% moje enote se je prijavilo’, je preko WhatsAPPa povedal CNN-u. ‘Povedali so nam, da nas bodo plačali 1500 $ na mesec. Naše pogodbe so za tri mesece in vsak mesec bomo izplačilo dobili iz rok poveljnika enote,’ je povedal in dodal, da ne ve, kdo financira operacijo.

Uganiti, kdo operacijo financira in kdo te borce prevaža v Azerbajdžan ni ravno težko. To je lahko le tista regionalna sila, ki Azerbajdžanu pomaga z brezpilotnimi letali, Armenci pa trdijo, da celo z bojnimi letali tipa F-16. Eno teh letal naj bi po armenskih navedbah sestrelilo njihov jurišnik tipa Su-25. Turki to seveda zanikajo, a niti pretvarjajo se ne, da so trdno na strani svojega zaveznika v Bakuju.

Poročila o sirskih borcih v Azerbajdžanu prihajajo z vseh strani, tako da je težko to imenovati za lažno propagando Armencev, kakor to trdijo v Bakuju in v Ankari. Francoski predsednik Macron je zatrdil, da po informacijah francoskih obveščevalnih služb v bojih za Gorski Karabah, ki si ga lasti Azerbajdžan, za zdaj pa nadzorujejo Armenci, sodelujejo sirski borci. Znano je, da med Francijo in Turčijo ni nobene ljubezni več in francoski predsednik bi lahko o tem lagal, da bi povečeval pritsk na Erdogana, toda kaj ko je zdaj že dovolj pričanj samih sirskih borcev, da se res borijo za osvoboditev (po azerbajdžanski) in osvojitev (po armenski verziji) Črnega vrtu Kavkaza

V Siriji so frontne črte med vladnimi silami in uporniki, ki jih podpira Turčija, trenutno zamrznjene po volji Ankare in Moskve. Ogromno borcev je brezposelnih in se rade volje za dober denar podaja v turške vojaške pustolovščine. Za Erdogana je to dobra opcija, saj ne tvega turških vojakov, kar bi mu morebiti lahko škodilo pri turški javnosti. So pa sirski borci in njihova romanja po regiji pokazatelj agresivne zunanje politike Erdoganove Turčije. Sporekel se je malodane z vsemi sosedi in prav išče konflikte, kamor se lahko vmešava. Ponekod je uspešen, drugod zopet ne, dejstvo pa je, da vendarle nadzoruje del severne Sirije, v Libiji je pred propadom rešil svoje zaveznike in v umik prisilil sile generala Haftarja, na Kavkazu pa bo še okrepil svoje zavezništvo z Azerbajdžanom, tudi če se vojna ne bo končala z zmago Bakuja.

Na tem mestu se lahko resno vprašamo, kam bo Erdogan nameril naslednjič.