V zadnji Mladini koordinator Levice, Luka Mesec, v zapisu pod naslovom Pogovoriti se moramo o sredini, s podvprašanjem Na koga se v resnici ni mogoče zanesti, odgovarja na očitke, ki letijo na to stranko. Poznamo jih. Da so neodgovorni, da je sodelovanje z njimi silno težko, celo da so rušili Šarčevo vlado.

V zadnjih tednih smo v Mladini lahko prebrali, da ‘je stranka Levica izgubila medijsko zaupanje, ker se nanjo ne da zanesti’ in da je kot ‘otrok s posebnimi potrebami; z veliko ljubezni se ga da razumeti, ne moreš mu pa zaupati odgovornosti’. Podoba, ki jo ustvarjata ta in podobni komentarji, je nedvoumna: stranka Levica je s svojo ‘neodgovornostjo’ in ‘posebnimi potrebami’ razbila vlado Marjana Šarca ter je kriva, da je na oblasti Janez Janša. A treba se je vprašati, na koga se v resnici ni mogoe zanesti.

Če kaj, potem se na Levico lahko zaneseš. Vztrajajo pri svojem programu, ne izdajajo svojih volivcev. Niso pripravljeni na vsak kompromis, niso se pripravljeni prodati za drobiž. To je tudi razlog, zakaj z njimi sodelovanje ni enostavno. Vztrajali so recimo pri ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Vemo, kdo je na koncu ta projekt sabotiral. Ni bila Levica. Vemo tudi, kdo je na koncu odstopil z mesta predsednika vlade. Ni bil Luka Mesec.

Kot pravi Luka Mesec, se v resnici moramo pogovoriti o politični sredini. Še posebej to velja za progresivno levico. Odpraviti je treba namreč naivnost, da večina politične sredine v osnovi zagovarja politične rešitve, ki bi koristile tistim z najmanj v naši družbi. Že zdavnaj so se stranke kot LMŠ, prej SMC, SAB in tudi SD, navlekle ekonomskega liberalizma. Pri nekaterih je to pač logična posledica tega, da so liberalne stranke, pri drugih, mislim na SD, je posledica vztrajanja na preživeti ‘tretji poti’, premiku na politično sredino in izdaji bolj radikalnih zahtev, ki bi šle v korist delavskega sloja in v smer večje vloge države v gospodarstvu.

Levica je v položaju, v kakršnem so mnoge podobne politične stranke ali struje znotraj večjih političnih strank po zahodu. Elite jo odklanjajo in bi se je najraje znebile. V Združenem kraljestvu smo lahko videli bizaren primer, kako politična sredina sabotira progresivno strujo v lastni stranki. Del laburistične stranke je prikrito delal na tem, da ne uspe Jeremyju Corbynu in je še kako zadovoljen zdaj, ko so dobili zase bolj primernega predsednika stranke. V ZDA se demokratska stranka požvižga na progresivne sile. Vse so naredili, da porazijo Bernija Sandersa, zdaj pa pričakujejo, da njegovi podporniki molče podprejo Bidena, čeprav jim ta ni pripravljen obljubiti ničesar, kar zahtevajo. Ker Trump.

Marsikdo v slovenskem političnem prostoru na Levico gleda kot na poslanske sedeže, ki jih potrebuje za vladajočo koalicijo, a bi najraje, da so lepo tiho in ustrežljivi in ne najedajo živcev z zahtevami po višji minimalni plači, ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ali s čim podobnim. To je tudi razlog, da se v Levici lahko upravičeno bojijo medijskega pogroma, kakršnega je doživela Aleksandra Pivec. Če jih bo medijsko aktivističen svet zaznal kot nevarnost, bodo sledile številne zgodbe, s katerimi jim bodo skušali zbiti podporo. In Levica, bodimo realni, nima nekega medijskega zaledja, nima svojih medijev. To je napaka.

Primer Aleksandre Pivec nam priča o tem, da ni mogoče imeti resne politične stranke, brez da bi le ta imela svoj medijski ekosistem, od svoje spletne strani, do svojih youtube kanalov, novičarskih strani, facebook in twitter profilov z množicami aktivnih uporabnikov in celo do lastnega možganskega trusta, ki lahko ob pravem času producira analize, s katerimi potem lahko stranka kontrira medijskim napadom. Če vsega tega ni, ni mogoče svoje plati zgodbe predstaviti večjemu občinstvu in prej ko slej te pokopljejo. Na žalost je tako. Preveč novinarjev je ta hip navadnih političnih aktivistov, ki jih resnica niti približno ne zanima.