Ameriški predsednik Donald Trump v zadnjih urah predvolilne kampanje hiti iz ključne države v ključno državo in nagovarja zbrane množice, ki jih Covid-19 očitno ne more prestrašiti. Vsak glas šteje in mobilizirati mora svoje privržence, da mu podarijo zmago v Pennsylvaniji, v Ohiu, v Michiganu, v Minnesoti in kar je še držav, ki bodo odločile o tem, kdo bo naslednja štiri leta sedel v Ovalni pisarni.

Ankete javnega mnenja mu ne kažejo dobro, a podobno je bilo že pred štirimi leti in na koncu je vseeno slavil. Če bi ocenjevali le po njegovih shodih in jih primerjali s tem, kar lahko na svoje privabi njegov konkurent Joe Biden, bi lahko rekli, da je Trump tisti, ki že ima zmago v svojem žepu.

Enega takšnih shodov sem si včeraj pogledal v neposrednem prenosu in priznam, Trump je impresiven. Ima tisto nekaj, da se hitro poveže z občinstvom in potem ga igra kot pravi virtuoz. Zna pritiskati prave tipke. Seveda, laže, zavaja, pretirava, ampak na koncu se mora njegovim privržencem zdeti, da je vendarle povedal marsikaj resničnega in da je njegov konkurent še mnogo slabši. No pa saj smo si vsi na jasnem, da mnogo Američanov verjame vsaki njegovi laži.

Ameriški predsednik govori to, kar govorijo številni republikanski vplivneži v politiki, v medijih, na družabnih omrežjih. Mogoče je njegova privlačnost v tem, da le izraža tisto, kar ogromno Američanov na republikanski strani velikega ameriškega političnega razkola misli. Na včerajšnjem shodu nekje v Pennsylvaniji se je tako norčeval iz Bidena, iz njegovih številnih spodrsljajev, zaradi katerih lahko dvomimo, da je ves čas popolnoma priseben (vidite, tista zrna resnice, ki pomagajo prodati večjo laž) in opozarjal na korupcijo njegove družine. Seveda je na dan privlekel zgodbo Hunterja Bidena, ki je povsem ‘slučajno’ dobil dobro plačano službo v upravnem odboru ukrajinskega energetskega podjetja v času, ko je njegov oče bil predsednik ZDA (morate biti zelo naivni, če verjamete, da tu ni nobene korupcije). Predsednik je zbranim na shodu navrgel, da so mediji proti njemu in da celo družabna omrežja preprečujejo, da bi se širila resnica. Seveda so mu verjeli, kakor mu verjame polovica Amerike, ker je po eni strani vse to res. Zgodbo New York Posta o Hunterju Bidenu sta Twitter in Facebook hotela malodane pokopati in s tem sta še enkrat več konservativni Ameriki dokazala, da jima ni mogoče zaupati. Opozoril je na obtožbe o ruskem vmešavanju v ameriške predsedniške volitve, s čimer so ga demokrati in mediji štiri leta dolgo obkladali in na koncu patetično pogoreli. Seveda, kako bo konservativna Amerika verjela karkoli, kar jim govorijo liberalni mediji, če jim je pa jasno, da so sami izvolili Trumpa za predsednika, ne ruski predsednik Putin.

Da bodo demokrati pod Bidenom ZDA spremenili v socialistično nočno moro je nekaj, kar ne govori le Trump. Kdo ve, če v to sam verjame, je pa vseeno zelo priročno. Socializem je med mnogimi Američani žaljivka. V glavah se jim slikajo podobe koncentracijskih taborišč nekje v Sovjetski Zvezi leta 1951, vse skupaj pa se naveže še na močan odpor republikancev do kakršnihkoli višjih davkov za bogate, višjih minimalnih plač ali do obsežnega zdravstvenega zavarovanja za vse. To je zanje ne le najhujši komunizem, mnogi verjamejo da jim bodo iz žepa vzeli njihove $ in jih prerazdelili kdo ve komu. Smešno pri tem je, da imajo takšne strahove tudi mnogi v belopoltem delavskem razredu, ki bi najbolj pridobil z malo bolj socialistično politiko, ki pa jim je Biden, bodimo iskreni, seveda nikoli ne bo zagotovil. Navsezadnje ni Bernie Sanders.

Ena bolj zabavnih Trumpovih domislic je, da je za temnopolte v ZDA naredil največ po predsedniku Lincolnu. Čista norost v časih množičnih protestov zaradi policijskega nasilja nad temnopoltim prebivalstvom seveda, a znaten del belopolte Amerike verjame, da rasizem ni takšen problem, kot ga predstavljajo liberalni mediji. In bodimo realni, med Trumpovimi privrženci je mnogo takšnih, ki imajo vsaj malo rasistične poglede in menijo, da so si temnopolti za stanje, v kakršnem so v ZDA, krivi sami, ali pa so za njihove težave krivi demokratski vladarji večjih mest. Torej, lahko se mu celo oni posmehujejo zaradi njegovega pretiravanja, a tega mu ne bodo zamerili in bo rasno vprašanje le še en razlog več, zakaj bodo na volitvah glasovali zanj,

Donald Trump se je dobro naučil, kako svoje privržence po eni strani prestrašiti, po drugi strani pa napolniti z norim optimizmom. Tako po eni strani govori o tem, da bodo demokrati s svojim zapiranjem gospodarstva v boju proti Covid-19 uničili ZDA, po drugi strani pa pretirava svoje uspehe, ki jih v resnici ni veliko. Niti na gospodarskem področju, čeprav se zdaj hvali z rekordno rastjo. Hja, to ni ravno težko, če imaš pred tem rekorden padec. A recimo, da ni čisto sam kriv, da je ZDA dosegel Covid-19, ki ga še vedno pripisuje zločesti Kitajski. Njegovi privrženci ga pri tem le pozdravljajo, prepričani da so Kitajci s svojim gospodarskim vzponom krivi za njihove težave. Hkrati so prepričani, da je Biden tako zelo šibek, da jih bo ob prvi priliki prodal.

Kako Donald Trump deluje, smo lahko videli v primeru Severne Koreje. Spomnimo se, kako bombastično je napovedoval vsega vraga, če se mu ne bodo uklonili, ob tem pa gradil podobo nepopustljivega in mojstrskega pogajalca. Na koncu je vse potihnilo, Severna Koreja še naprej razvija najsodobnejše orožje. Trump je tiho, njegovi privrženci pa prepričani da je dosegel kdo ve kako velik uspeh. Tako je tudi z drugimi stvarimi. Recimo z zidom na južni meji, za katerega bi naj plačala Mehika in ki ga je Trump izgradil bore malo. Ali s trgovinskim primanjkljajem s Kitajsko, ki se ni nič znižal, Trumpovim poskusom navkljub.

Donald Trump ni posebej razgledan in tudi diktator ni noben, ker tega sploh ni sposoben. Preveč muhast in neučinkovit je. Razume pa nekaj stvari. Razume, kako razmišlja velik del ameriškega prebivalstva, česa se boji, koga sovraži in kaj želi in potem pač vse to zlorablja. Zna tudi govoriti tako, da ga ta del prebivalstva lažje vzame za svojega. Nihče ga ne more zamenjati za vzvišenega profesorja ali za predstavnika političnih elit, mar ne. Zna pa tudi šteti, razume kako deluje ameriški politični sistem in kakšno pot mora ubrati, če želi znova zmagati na predsedniških volitvah. Ve, v katerih državah in v katerih okrajih mora nujno nabirati podporo in iztisniti tistih nekaj glasov, ki jih potrebuje. Leta 2016 je to tako dobro vedel, da je premagal favoritko Hillary Clinton, ki se ji je za malo zdelo hoditi v nekatere ključne države. Ne on. Če kaj, potem ima Donald Trump veliko energije in je ob pravem času na pravem mestu. Drugače lahko igra golf, namesto da bi se ukvarjal z vodenjem države, a v predvolilni kampanji hiti od shoda do shoda. In igra na občinstvo. To mu moramo priznati, da odlično obvlada.

Kmalu bomo videli, ali se mu bo še enkrat posrečil čudež.

V dodatno branje: Zmago na predsedniških volitvah napovedujem demokratskemu kandidatu, a razlika bo dokaj majhna