Lahko si predstavljamo novoizvoljenega ameriškega predsednika Josepha Bidena nekje na srečanju v Michiganu poleti 2021, kako se ozira po maloštevilnih zbranih, ker še vedno veljajo ukrepi za boj proti Covid-19. ‘Srečen sem, da sem danes tu z vam v Ohiu. Mislim, ne v Ohiu, v Michiganu, pa saj veste kaj mislim. Dobro smo začeli predsedovanje. Trgovinska pogajanja z Indijo so tik pred zaključkom. Sem rekel z Indijo? Mislil sem na Kitajsko. O glej, kaj pa moja žena dela tu? Aja, ne, to je Kamala Harris.’

Nekdanji podpredsednik v Obamovi administraciji in up demokratske stranke se v zadnjih urah kampanje pred predsedniškimi volitvami podobno kot njegov tekmec Donald Trump podi po ključnih državah in nabira potrebno podporo. Ankete javnega mnenja mu kažejo dobro, a tokrat se niti demokrati ne zanašajo več nanje. Boriti se je treba za vsak glas. Nikoli ne veš.

Biden je star. Star je tudi njegov tekmec na predsedniških volitvah. Star je bil tudi njegov tekmec na demokratskih predvolitvah, Bernie Sanders. Vsi se bližajo svojim osemdesetim. ZDA ob vsem svojem ogromnem prebivalstvu, ob množicah politikov niso znale najti boljše izbire. Republikanci so obsojeni na Donalda, a demokrati bi za strica Joea vendarle lahko našli kakšno mlajšo zamenjavo. Niso je. Ne, stric Joe ni le izbira demokratskih strankarskih elit, kompromisna rešitev, ampak tudi simbol stare normalnosti iz časa pred Trumpom. Ogromno Američanov si namreč ne želi nič drugega kot bolj dolgočasne politike, brez vsakodnevne drame, šokov, neumnosti, laži, pretiravanja.

ZDA so postale rahlo pozabljive. Kot Biden. Tista normalnost, kamor se zdaj polovica Amerike na vse kriplje želi vrniti, ni bila tako lepa in dobra, kot se jim dozdeva. Edina prava razlika je bila v tem, da je bil Obama dober govornik. Drugo je bilo približno enako. Nelegalne migrante so v rekordnem številu pošiljali nazaj čez mejo v Mehiko, otroke so držali v kletkah, temnopolte je policija ubijala, tudi če so bili neoboroženi, brezpilotna letala so po vsem svetu z bombami širila ameriško svobodo in demokracijo. Svetilnik svobode je bil v resnici že tedaj sila mračen, le vsi so se delali, da to ni. Navsezadnje so imeli prvega temnopoltega predsednika in mar to ni bil dokaz, da so presegli rasizem?

No, niso ga. Zanimivo dejstvo je, da so najhujši protesti po umoru Georga Floyda izbruhnili prav v mestih, ki jim vladajo demokrati. Demokratska stranka ima že dolgo polna usta strpnosti in pravičnosti, a temnopolto prebivalstvo kljub temu odriva na obrobje. Spomni se jih tedaj, ko jim gre za nohte. Pred volitvami. Biden ni nič drugačen.

Sem vam rekel, da so ZDA postale rahlo senilne.

Ni pričakovati, da se bodo ZDA pod predsednikom Bidenom radikalno spremenile. Če bo sploh vladal. Navsezadnje je star, Kamala Harris pa že čaka v ozadju, kakor čaka marsikdo, ki bo skušal izkoristiti šibkega predsednika za uresničevanje svojih zamisli. A dejstvo je, da je Biden kandidat demokratskih elit, ki so hotele vrnitev v Obamovo obdobje, ne pa sprememb. Drugače bi podprle Sandersa in njegovo bolj populistično in progresivno politiko. Država ne bo uvedla zdravstvenega zavarovanja za vse, samo malo bo dogradila Obamacare. Mogoče bodo nekoliko dvignili minimalne plače. Obsežne reforme imigracijske politike ni pričakovati, le da Biden ne bo obljubljal večjega in boljšega zidu, ki ga bo plačala Mehika, kar je tako rad počel Trump. Gibanje BLM (Temnopolta življenja štejejo) bo bržkone razočarano ugotovilo, da ne bo ne reparacij za vse krivice iz preteklosti, ne večjih vlaganj v njihove skupnosti. Bo pa kakšen temnopolti direktor ali uradnik več. In veliko govorjenja o rasizmu. In mogoče kakšna tv serija več, v kateri boste zaman iskali belopolte, istospolno usmerjene moške. Policijske reforme ne gre pričakovati, mogoče le kozmetične popravke. Le kako bi lahko bilo drugače, če pa bo podpredsednica Kamala Harris, ki kot državna tožilka v Kaliforniji ni bila ravno primer nežnosti.

ZDA so država, kjer se zunanja politika ne spreminja veliko z zamenjavo predsednika. Da, res je Trump pogosto grdo ravnal z zavezniki, a vse to so bile le nianse v enaki ameriški politiki obvladovanja čim več sveta. Ameriškega predsednika so obtoževali, da se je oblasti dokopal z rusko pomočjo, malodko pa prizna, da je bil do Rusije enako konflikten kot Obama pred njim. Sankcije, prodaja orožja Ukrajini. Po drugi strani je že Obama spoznal, da Kitajska postaja glavni konkurent in Trump je le nadaljeval, kjer je njegov predhodnik končal. Edino v primeru Irana je Trump res presekal s preteklostjo in pokopal dober sporazum. A kdo ve, mogoče bi ga tudi demokratska predsednica Hillary Clinton.

Biden bo prav tako kot Trump skrbel za ameriške interese, le lepše bo govoril, bolj skrbel za zaveznike. Mogoče bo tudi bolj pripravljen poseči po goli sili, kakor Trump, ki veliko stavi na gospodarsko vojskovanje.

K senilnosti ZDA spada tudi občutek, da je bilo vse v redu, potem pa se je od nekod pritepel Donald Trump in skupaj z ruskimi hekerji ukradel volitve. Niti približno si nočejo priznati, da je Trump le vrhunec njihovega razvoja, da je njihov pravi, nepopačeni obraz, neprikrit za sladkimi besedami o mednarodnem sodelovanju in prekipevajoč od sočutja do ameriških državljanov. Ne zavedajo se, da potrebujejo novega Roosevelta, ki bi že v prvih nekaj mesecih povsem preobrnil državo in jo postavil na nove temelje, da bi lahko tekmovala v modernem svetu. Ne, slepijo se, da lahko živijo kot so do zdaj, le da z bolj normalnim predsednikom. In kaj je Biden drugega, kot normalna izbira za politične in ekonomske elite, ki bi rade živele v Pax Americani? Niti na pamet jim ne pade, da je nekaj hudo narobe in da tako ne bo šlo naprej in da so Trumpi in Sandersi le pokazatelji zelo globokih problemov, ki najedajo stavbo njihovega imperija.