Po besedah turškega predsednika Erdogana gredo pogajanja med Rusijo in Turčijo o dobavi dodatnih protizračnih sistemov S-400 po načrtu, poroča RT. ‘Ne vemo, kaj bo o tem menila Bidnova administracija, a nismo v takšni situaciji, da bi morali prositi za dovoljenje,’ je o morebitnih ameriških pomislekih še povedal turški predsednik.

Erdogan je še pojasnil, da tudi če je Turčija članica NATO, to še ne pomeni, da lahko druge članice odločajo o turški zunanji politiki.

Turčija se je v preteklih letih odmaknila od ZDA, kar dokazuje tudi nakup ruskega orožja. V Washingtonu so se na to odzvali z grožnjami s sankcijami in izključitvijo Turčije iz programa dobava letal F-35, kar pa Ankare ni prepričalo, da bi spremenila svojo usmeritev. Poglavitno nasprotje med vojaško najmočnejšima članicama NATO zavezništva (vsaj po konvencionalni moči) izhaja iz odnosa do Kurdov. ZDA le te zlorabljajo za opravičevanje svoje prisotnosti na vzhodu Sirije, medtem ko Turki v njih vidijo veliko grožnjo, kar je privedlo do vojaške operacije na sirskem ozemlju.

Po letih čakanja na pridružitev Evropski uniji, je postalo očitno, da Turčija ni dobrodošla in to je privedlo tudi do premisleka o zunanjepolitični usmeritvi. Erdogan je turško državno ladjo iztrgal iz tesnega objema zahodnega zavezništva in išče neko nevtralno vlogo mostu med zahodom in vzhodom. Zaupanja v Evropejce ni več in priznati moramo, da je to povsem upravičeno. Kot je v petek povedal Erdogan, EU ni izpolnila svojih obljub Turčiji.

Erdoganova Turčija je vedno bolj resna sila, ki sama odloča o svojih interesih. Pri tem je zelo agresivna, kar vidimo v vmešavanju v konflikte v Siriji, Libiji in v tistega med Armenijo in Azerbajdžanom. Česar se moramo bati Slovenci je, da se bo Ankara slej ko prej vmešala tudi v razmere na Balkanu, kjer je nedodelana politika EU dovolila, da nekatere države životarijo v bedi. Kosovo in Bosna in Hercegovina bi lahko bili priročni odskočni deski za širjenje turških interesov. Glede na to, da ima Rusija zelo močan vpliv v Srbiji, ni izključeno, da bo tudi ta regija slej ko prej deležna diplomatskih rešitev Moskve in Ankare. Zunanja politika EU je namreč povsem anemična, ZDA pa se soočajo s hudo krizo in nihče prav ne ve, kako dolgo bodo še lahko vzdrževale svoje imperij.