Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan in ruski predsednik Vladimir Putin sta včeraj po pobudi turške strani po telefonu govorila o podrobnostih mirovnega sporazuma med Armenijo in Azerbajdžanom, ki je končal prelivanje krvi v Gorskem Karabahu. Ruski predsednik je svojega kolega informiral o aktivnostih ruskih mirovnih sil, sogovornika pa sta izmenjala tudi poglede na vzpostavitev centra za nadzor premirja.

Po Siriji je to še eno območje, kjer se o prihodnosti odloča na relaciji med Moskvo in Ankaro. Kljub nekaterim trenjem, je obema državama uspelo najti rešitev v obeh konfliktih, ne da bi se ena ali druga stran morala pritoževati zaradi izgube vpliva.

V spopadu med Azerbajdžanom in Armenijo je Turčija močno podpirala svoje zaveznike v Bakuju, medtem ko je Rusija želela vzpostaviti mir, pri čemer je zagotavljala ozemeljsko celovitost Armenije le v njenih mednarodno priznanih mejah. Po obrambnem sporazumu je bila obvezana k obrambi svojega partnerja v primeru napada, a ta sporazum se nikoli ni nanašal na Gorski Karabah, ki je mednarodno pravno kljub dolgoletni armenski zasedbi pripadal Azerbajdžanu.

Po večjih vojaških uspeh azerbajdžanskih sil, ki so se bojevale s podporo Turčije in raznih vojaških skupin, med katerimi so bili tudi sirski uporniki, je bila Armenija prisiljena v dogovor, ki je na območje Gorskega Karabaha pripeljal ruske mirovne sile in Azerbajdžanu zagotovil nadzor nad večjim delom pokrajine.

Pri vsem tem je pomembno, da zahod, beri ZDA, v vsem procesu ni imel večjega vpliva. Turčija in Rusija sta bili tisti veliki sili, ki sta odločilno vplivali na razplet, Azerbajdžan in Armenija pa sta sprejela njuno pokroviteljstvo in se nista naslonila na ZDA ali Francijo. V nekaterih zahodnih prestolnicah je zaradi tega prišlo do določene nejevolje, saj so bile povsem izrinjene iz dogajanja in ta del Kavkaza se je izkazal za območje, izven njihove sfere vpliva. Po drugi strani sta Turčija in Rusija svoj vpliv povečali. Še posebej se je izkazala ruska diplomacija, ki ji je uspelo obdržati dobre odnose z Bakujem, pri tem pa ne zakockati prijateljstva z Armenijo. V Armeniji se je večina negodovanja nad porazom usmerila v predsednika Pašinjana in protestniki so celo vdrli v parlament v Erevanu.

Po Siriji je regulacija konflikta v Gorskem Karabahu še en pokazatelj moči Moskve in Ankare, dveh velikih sil, ki sta povrhu zelo pomembni še v libijskem konfliktu. Hkrati je to dober pokazatelj premika v multipolaren svet.