Ko so Iranci julija 2015 podpisali jedrski sporazum s petimi stalnici članicami Varnostnega sveta Združenih narodov in z Nemčijo, so pričakovali da bo le ta privedel do izboljšanja, če ne že normalizacije odnosov z ZDA. Pogoji so bili jasni in islamska republika se jih je začela držati. Toda potem je predsednika Obamo zamenjal predsednik Trump in v Washingtonu so sporazum raztrgali, oziroma, preprosto so ga začeli ignorirati in proti Iranu uvajati vedno hujše sankcije. Donald Trump je ocenil, da je bil sporazum preveč popustljiv in da je Iran preveč nevaren nasprotnik, da bi mu Američani lahko pustili dihati. V Teheranu so to zaostritev vzeli na znanje, a so se sporazuma še naprej držali, medtem pa upali, da bodo evropske države nadaljevale z izboljševanjem odnosov in bodo vsaj malo ublažile posledice ameriških sankcij.

No, Iranci so bili preveč optimistični glede Evropejcev. Ti so se namreč izkazali za povsem brez hrbtenice in so se v strahu pred ameriškimi grožnjami uklonili njihovemu diktatu. Seveda so v islamski republiki Iran že vse od revolucije leta 1979 navajeni vseh vrst sankcij in pritiskov, toda zavedati se moramo, da vsaka zaostritev vsaj kratkoročno ima posledice za gospodarstvo in tako so se znašli v škripcih. Kljub vsemu, kljub atentantu na svojega generala v začetku leta 2020, ki je v sosednjem Iraku vodil boj proti Islamski državi, pa so vztrajali pri jedrskem sporazumu vse do zadnjih dni Trumpovega predsedovanja, ko so očitno bolj v želji, da pritisnejo na njegovega naslednika, napovedali dodatno bogatitev urana.

S spremembo v Beli hiši so se začela nova pogajanja, a hitro se je izkazalo, da Američani niso pripravljeni preprosto vrniti se k sporazumu, ampak da imajo zdaj nove zahteve. Njihovim sogovornikom je hitro postalo jasno, kako ničvredna je ameriška obljuba, celo ameriški podpis na pogodbi in kako se vse lahko spremeni po vsakih volitvah. Če so Iranci še imeli kaj zaupanja do ZDA, so ga morali povsem izgubiti.

Ta epizoda v mednarodni politiki niti približno ni neka izjema. ZDA podobno delujejo tudi do svojih drugih konkurentov in nasprotnikov. Poglejmo si le primer Kitajske, ki se je v času Trumpovega predsedovanja z Američani zapletla malodane v trgovinsko vojno. Napetosti so se povečale, Washington je začel odkrito graditi zavezništvo, s katerim bi izoliral Kitajce. V Pekingu so se na vse provokacije in pritiske odzivali, a videlo se je, da čakajo na spremembo v Beli hiši. Tako so seveda sprejeli ameriško povabilo na pogovore na Aljaski marca letos, skoraj zagotovo z upanjem na normalizacijo odnosov in na nek dogovor o prihodnjem sodelovanju. Čakal jih je mrzel tuš. Ameriški zunanji minister Anthony Blinken jih je namreč takoj zasul s številnimi očitki, na katere je kitajski predstavnik moral odgovoriti dokaj agresivno, nekaj kar sicer ni značilnost kitajske diplomacije.

Poglejmo si še odnos ZDA z Rusijo. V Moskvi so že dolgo tarča gospodarskih sankcij in nenehne propagandne vojne in zaradi tega so omejili odnose z zahodom, tako da je zdaj Američanom že zelo težko storiti karkoli, kar bi Ruse lahko še prizadelo. Na vojaškem področju so tudi obrodili sadovi modernizacije, tako da je Rusija ta trenutek vojaško povsem varna, saj lahko svoje nasprotnike v najhujšem primeru pač izbriše z obličja zemlje in noben protirakteni ščit tega ne more preprečiti. Hiperzvočne rakete in podvodni torpedi z jedrskimi glavami so pač hudič. A kljub vsemu temu, se ruski vrh ni negativno odzval na ameriški predlog, da se srečata voditelja obeh držav. Kljub temu, da je vmes ameriški predsednik Biden svojega ruskega kolega poimenoval za morilca, da se propagandna vojna proti ruskim cepivom ne konča, da se nadaljuje širjenje teorije zarote, da so Rusi vplivali na ameriške predsedniške volitve leta 2016. Seveda, tudi sankcij nihče ne ukinja in oboroževanje Ukrajine se nadaljuje.

Kaj nam vse to pove? Kdo je tukaj agresiven? Kdo je nevaren? Kdo ogroža svetovni mir? Kdo se želi pogovarjati in je sposoben sprejeti kompromis? Povem vam, ZDA že ne.

Donalda Trumpa je zamenjal Joseph Biden, a ameriška zunanja politika je v bistvu enaka. Le slog se je spremenil. Ni več toliko bombastičnega govorjenja, več je sladkorečja. Zaveznike Washington zdaj nagovarja, ne grozi jim več, tako kot je znal to početi Trump, vendar pa se moramo zavedati, da Američani še vedno pričakujejo njihovo podreditev. Sicer … Kar se pa tiče nasprotnikov, ZDA še vedno želijo le diktirati, ne pa se pogovarjati. Želijo govoriti, drugi bi jih morali le poslušati in se jim ukloniti. Sicer …

Vse to je neracionalno. Zaveznike si bodo Američani že podredili, saj so zavezniške države polne ljudi, ki si prav bolestno želijo močnega gospodarja, seveda ideološko liberalnega, ki bi mu lahko sledili. Le novinarje si poglejte in od koga preprosto prepisujejo večino svojih novic. Toda, nasprotniki postajajo vedno bolj jezni in prepričani, da dialog nima smisla in da je edina stvar, ki jo v Washingtonu razumejo, sila. To se je najbolje pokazalo ob grožnji ukrajinskega vodstva, da bo z vojaško akcijo povrnilo Donbas, nekaj kar so lahko naredili le ob podpori pravega vladarja v državi, ameriškega veleposlaništva. Odgovor Rusije je bil nedvoumen. Kolone vojaštva namenjene na manevre ob ukrajinskih mejah. K sreči so ta signal vsi razumeli in Moskva ni bila prisiljena v vojaško intervencijo. Stvari so se umirile.

Je pa že žalostno, če se je z Američani treba pogovarjati tako, kot to že ves čas počne Severna Koreja. Z norimi grožnjami in provokativnimi dejanji.

Ni dvoma, da živimo v času nove hladne vojne in da se pospešeno utrjujeta dva bloka. Na eni strani ZDA z zavezniki, na drugi Kitajska in Rusija z zavezniki. To je zelo žalostno, kakor je tudi nevarno. Pomislite, koliko denarja bo šlo za oboroževalno tekmo in koliko gospodarskih priložnosti bo zamujenih, da ne govorimo o vseh žrtvah raznih barvnih revolucij, gospodarskih sankcij in vojaških intervencij. V tej vojni bodo pač najbolj trpeli majhni.

Resnično poskušam razumeti, kaj vodi ameriške elite in kaj vodi tudi evropske elite, ki so se tako hitro pripravljene odpovedati sodelovanju z ameriškimi nasprotniki, čeprav bi jim to sodelovanje gospodarsko in tudi drugače koristilo. Lahko da gre za občutek večvrednosti. Politične, gospodarske, vojaške, medijske elite, ki menijo da jim je usojeno, da vladajo svetu in ki mislijo, da se jim morajo vsi podrejati. Čisto mogoče, da je tu tudi nekaj rasizma, predvsem do Kitajcev, čeprav tudi na Ruse, bodimo pošteno, marsikdo na zahodu gleda kot na podljudi. Ali kakor so prej včasih govorili: ‘Popraskaj Rusa in boš našel Tatara.’

In kako bi tudi moglo biti drugače? Stoletja vodilne vloge, ki jo je bila deležna zahodna Evropa, za njimi pa ZDA. Enopolarni trenutek po razpadu Sovjetske Zveze, ko se je zdelo, da bo prevlada ZDA večna. Popolna prevlada ameriške kulturne produkcije, ki v obliki filmov, knjig, glasbe, celo športa (poglejte le, kako vas zanimajo NBA, NHL, itd … ) utrjuje podobo ZDA kot prve sile sveta, ki je hkrati v vseh ozirih najboljša. Nič čudnega če so ameriške elite obsedene s svojo vlogo globalnega hegemona in da se kot hudič križa bojijo vzpona Kitajske, četudi padec ZDA na drugo mesto v svetu ne bi z ničemer ogrozil varnosti samih ZDA in četudi bi navadnim Američanom bolj kot imperij koristile obsežne investicije v domačo infratrukturo. Ampak potem, ameriške elite tudi svoje ljudstvo vidijo zelo podobno, kot ves svet. Kot podložnike, ki jim je treba vladati s praznimi obljubami, obsežno propagando in s trdo silo militarizirane policije.

Če dialog ni več mogoč, nastopi obdobje politike moči. Naš svet se utegne zaradi tega kmalu znajti v še večjih težavah.