Če se čudite, zakaj Švedi ob vsej svoji zgrešeni politiki bojevanja proti Covid-19 do zdaj še niso izumrli, ali vsaj zasedli vrhov vseh lestvic najbolj prizadetih držav na planetu, vam ne gre zameriti. Ob vsem medijskem poročanju o tej skandinavski državi in prepričevanju javnosti, da se tam gredo norost, ki jo bodo drago plačali, se je resnica, da Švedska ob mnogo bolj milih ukrepih, kot jih je uvedla marsikatera druga država, ni utrpela hujših posledic kot drugi, preprosto izgubila.

Po številu umrlih na milijon prebivalcev se Švedska uvršča na 39. mesto v svetu. 1438 je tam številka. V Sloveniji, ki je bila deležna mnogo ostrejših ukrepov, je ta številka 2130. Slabše kot Švedom je v tej krizi šlo Belgijcem, Britancem, Francozom, Špancem in še komu. Dobro, trdite lahko, da Švedi preprosto lažejo o resničnem stanju, a temu ni tako. Število presežnih smrti glede na dolgoletno povprečje kaže, da njihove številke držijo. Prav tako držijo slovenske. Ameriške, recimo, ne. Prav tako ne ruske.

Kljub temu, da številke ne pritrjujejo medijskim napadom na Švedsko, pa je to državo dokaj preprosto predstaviti kot čisti pekel na zemlji. Gre to nekako tako. Vsake toliko časa mediji postrežejo z največ nekajminutnim prispevkom, v katerem pojasnijo, da so ukrepi tam napačni, da številke kažejo porast števila okuženih in umrlih, da so sami Švedi nezadovoljni in tako dalje. Potem utihnejo in seveda ne poročajo, ko se ne zgodi nič dramatičnega. Vajo ponovijo čez nekaj časa. Površni gledalec, poslušalec ali bralec dobi vtis, da so švedske oblasti neumne, da je tam katastrofa in da nikakor, pod nobenim pogojem ne sme slediti ljudem v Sloveniji, ki bi predlagali podobno sproščene ukrepe, kot jih imajo na Švedskem.

Na tem mestu ne trdim, da je švedski pristop pravilen. Da bi pravično ocenili njihov pristop in ga primerjali z drugimi državami, bi potrebovali poglobljeno raziskavo. Ne, na tem mestu me bolj zanima delovanje medijev in tukaj opažam silno podobnost s tem, kako ti, govorim o večini zahodnih medijev, obračunavajo z globalnimi konkurenti.

Dober primer je Kitajska in njen odnos do Ujgurov. Številke pričajo o tem, da se stanje v pokrajini Sinkjang iz leta v leto izboljšuje, kar niti ni presenetljivo glede na splošno kitajsko gospodarsko rast. Prebivalstvo tam, katerega približno polovico predstavljajo Ujguri (zakaj vam nihče nikoli ne pove, da v Sinkjangu ne živijo samo Ujguri in Hani?), počasi raste. Povečuje se tudi število Ujgurov. Razmerje med Hani in Uguri se ne spreminja drastično. Toda, kljub temu zahodni mediji nenehno ponavljajo zgodbe o strahovladi kitajske oblasti v tisti pokrajini, celo o genocidu nad Ujguri, o milijonih v koncentracijskih taboriščih, o prisilni sterilizaciji in tako dalje. Res je, da je pokrajina pod hudim nadzorom, kar je posledica terorističnih napadov v preteklosti, toda nekih pravih dokazov o genocidu ali o načrtnem zmanjševanju števila Ujgurov ni. Razen, če k temu ne prištevate investicij v šolstvo, zaradi česar se vedno manj žensk odloča otroke, proces, ki je sicer podoben vsej regiji in celo v vsem razvitem svetu. Zanimivo tudi, kako malo znano dejstvo je, da je politika enega otroka, preden je bila ukinjena, veljala le za večinsko prebivalstvo Hanov, ne pa za manjšine.

Če boste bolj pozorno spremljali poročila, ki nam jih servirajo mediji, boste hitro ugotovili, da bolj kot ne ponavljajo ene in iste obtožbe in se naslanjajo na vsega peščico ljudi, ki jih imenujejo za strokovnjake in preživele žrtve kitajskega terorja. Neke poglobljene pozornosti ta tema ni deležna. Gre za kratka poročila, katerih cilj je v občinstvu ustvariti vtis, da se na Kitajskem godi nekaj strašnega, zaradi česar so vsa agresivna dejanja ZDA proti tej državi upravičena, oziroma jim vsaj nima smisla nasprotovati. Logika je v resnici čisto preprosta. Gre za spopad globalnih velesil in Kitajci počasi na vseh področjih izpodrinjajo Američane. V večini držav tega sveta je Kitajska že večji trgovinski partner kot ZDA. Trendi so jasni in v Washingtonu se bojijo izgube svoje prevlade, zaradi česar vedno bolj stopnjujejo negativno propagando proti svojemu prvemu nasprotniku in hkrati pritiskajo na svoje zaveznike, da čim bolj omejijo trgovino s kitajskim gospodarskim velikanom. Strategija, ki jih pri tem vodi v boju proti Kitajski, je enaka, kot tista proti Rusiji, Iranu, Venezueli in vsem drugim nasprotnikom. Poudarjati kršitve človekovih pravic, dvomiti v legitimnost oblasti, dajati pozornost vsem opozicijskim skupinam, poglabljati etnične in verske delitve, s sankcijami slabšati gospodarsko stanje, z medijsko propagando v domači javnosti ustvarjati podporo svoji politiki.

Proti Covidu-19 se je vsekakor treba boriti. Jasno, to ni kuga, a hkrati niti ni malo hujša gripa. Smrtnost je nekje okoli 0,30%, pri starejših mnogo višja. Ljudje umirajo. To je dejstvo. Dejstvo je tudi, da kljub razvoju cepiv te vojne človeštvo še ni dobilo in bati se je, da bo Covid-19 preprosto mutiral in izničil koristi cepiv, ki vsekakor niso neko čudežno sredstvo, ki nas bo čez noč rešilo tega problema. To je zdaj že jasno.

Politične elite in mediji se v različnih državah proti tej krizi borijo na različne načine, a v večini zahodnega sveta je vendarle videti podobnosti. Švedska je le delno izjema, kajti tudi tam so uvajali določene ukrepe, četudi so ti bili milejši, kot recimo v Sloveniji. Nikjer oblasti niso kar zamahnile z roko in se obrnile proč. Toda, že ko so se začele spopadati s krizo, so naletele na notranjo opozicijo. So ljudje, ki ne verjamejo, da virus obstaja. So ljudje, ki ne verjamejo, da so koristne maske. So ljudje, ki ne zaupajo cepivom. So ljudje, ki verjamejo v najbolj nore teorije zarot. Na kratko, oblasti in mediji so se znašli pred težavo, kako te ljudi prepričati, da upoštevajo ukrepe ali se cepijo, oziroma vsaj zmanjšati njihovo število. In so preprosto preslikali način, kako obravnavajo zunanje sovražnike na domač problem.

Najprej je na vrsto prišla poplava poročil, ki v sebi ne nosijo nekih konkretnih številk, a skušajo v občinstvu vpodbuditi čim več strahu in s tem pripravljenost, da poslušajo strokovnjake. Seveda tiste strokovnjake, ki govorijo to, kar se od njih zahteva. Nobeno presenečenje ni bilo nenehno ponavljanje števila okuženih in umrlih, medtem ko so se govorjenju o osnovnih podatkih, recimo o smrtnosti ali o tem, da Covid-19 večinoma prizadene starejše, raje izogibali. S tem so želeli prebivalstvo prepričati v to, da upošteva ukrepe. Nosi maske, vzdržuje distanco, si razkužuje roke, se ne druži in tako dalje. Od vsega začetka so tudi, da bi preprečili opozicijo tem ukrepom, v ospredje postavili le ljudi, ki so se strinjali z ukrepi, vsaj na splošno, medtem ko so začeli vse, ki so izražali dvome, ignorirati ali napadati. Pomislite le na Marka Potrča, ki nikdar ni zanikal obstoja Covida-19, je pa postavil kar nekaj konkretnih vprašanj. Recimo o tem, kakšna je korist od mask, če ves dan nosite eno in isto in se je ves čas dotikate. Postal je tarča brezobzirnih napadov in celo sovraštva, neverjetnega posmeha, gonje na družabnih omrežij. Da je stvar še hujša, je človek odšel na Švedsko in od tam začel pošiljati poročila, ki se niso skladala s tistimi, ki so jih širili mediji v želji, da utišajo vsako kritiko ukrepov.

Ko zahodni mediji za tarčo vzamejo kakšno državo, uporabijo nekaj trikov. En je recimo, da razglasijo skupino protestnikov za predstavnike večine, medtem ko podpornikov oblasti, ki se zberejo v večjem številu, niti ne omenijo, ali samo bežno. Drugi je, da poiščejo trgovino s praznimi policami in razglasijo, da je v državi vse narobe. Včasih celo uporabijo fotografije iz čisto druge države. Tretji je uporaba filtrov, ki stanje prikažejo bolj sivo in bedno. Enako velja za glasbo. Z vsem tem svojemu občinstvu perejo možgane in jim v glave vsajajo negativne podobe, ki jih bodo ti nosili še dolgo časa. Seveda se vedno pojavijo pozamezniki, mogoče celo mediji države, ki je tarča takšne negativne propagande, ki dokazujejo nasprotno. V zadnjem času je na Youtubu poplava tujcev na Kitajskem, ki neumorno izpodbijajo sovražna poročila zahodnih medijev o tej državi. Celo v Sinkjang hodijo in potem v svet pošiljajo posnetke te pokrajine, ki so povsem drugačni kot tisti, ki jih recimo širi BBC. Še več, na primerih znajo prikazati, kako recimo ta BBC zavaja in uporablja filtre, da sliko Kitajske naredi bolj sivo. Zahodni mediji na to vedno reagirajo na enak način. Vsakogar, ki jim ruši skrbno pripravljeno zgodbo, ignorirajo, dokler je to mogoče, potem pa ga začnejo razglašati za neumneža, ki ne ve, kaj govori in bi moral molčati, ko govorijo ‘strokovnjaki’, na koncu pa ga razglasijo za plačanca sovražnega režima. Kitajskega, ruskega, vseeno.

No, Marko Potrč je nekaj takšnega. Človek, ki je odšel v tujo državo, ki so jo domači mediji demonizirali, da bi prebivalstvu prodali stroge ukrepe in od tam začel rušiti vso to stavbo. Seveda je postal tarča napadov.

Spet, ni tu mesto, kjer bi razpravljal o tem, ali je bil švedski pristop pravilen, ali ima Marko Potrč prav (v nekaterih stvareh se z njim strinjam, spet v drugih ne), ampak o tem, kako delujejo mediji in politične elite, kako se ustvarja javno mnenje in kako napada s ciljem utišanja in celo uničenja vsakogar, ki misli drugače in bi s svojimi alternativnimi pogledi utegnil porušiti s trudom ustvarjeno propagandno sliko. Kakor se spravijo nad Belorusijo in njenega samodržca razglasijo za diktatorja, ki so mu šteti dnevi, tako se lotijo anticepilcev in jih razglasijo za neumno manjšino, ki so ji prav tako šteti dnevi. Pristop je enak. Cilj tudi. Poenotiti javno mnenje in prodati točno določen nabor ukrepov. Sankcije proti Belorusiji ali sram in strah tistih, ki nasprotujejo ali se bojijo cepljenja. Tako kot obtožujejo nasprotnike zahodnega vmešavanja v Sirijo, da podpirajo zločinski režim, ki pobija in muči svoje prebivalstvo in so zaradi tega nemoralni ljudje, tako tiste, ki so skeptični do ukrepov in cepljenja obtožujejo, da so nemoralni ljudje, ki jim ni mar za življenja sodržavljanov. Spet, enak pristop, ki povsem izključuje možnost civilizirane razprave in katerega namen je utišanje vseh drugače mislečih.

Tukaj lahko rečete, da o vsem seveda ne more biti razprave, da so teme, ko je to nevarno. Problem je v tem, da se v našem modernem svetu zdi, da sploh ni več teme, ki ne bi bila podvržena tem pravilom. Torej, da so ljudje povsod postavljeni pred izbiro ali ali. Niti nevtralni ne smejo več biti! Če razpravljate o ameriškem imperializmu, podpirate diktatorje in vam je vseeno za vse njihove žrtve. Če pod vprašaj postavljate namene farmacevtske industrije, spodbujate anticepilce in ste sokrivi za smrt ljudi. Če mislite, da Trump ni novi Hitler, podpirate fašizem in tlakujete pot novemu holokavstu. Če se vam zdi smešno, da je bil nekdo moški, se preobrazil v žensko in zdaj zmaguje v ženski športni konkurenci, ste nekdo, ki ponižuje že tako ponižano skupino ljudi ( pomislite, še J. K. Rowling so razglasili za pošast) in prispevate svoj majhen delček k spodbujanju nasilja nad transpolnimi osebami. Če mislite, da ima Jordan Peterson povedati tudi kaj pametnega, ste zopet prikrit fašist, da ne govorimo, da ste le frustriran kletni prebivalec, ki bi ga bilo treba utišati. In tako naprej. Postali smo talci radikaliziranega diskurza, nenehne vojne vseh proti vsem, kjer morajo posamezniki izbirati strani in previdno stopati naprej, da jih kdo ne označi za pokvarjenca ali ovco, s katerim je treba pretrgati vse stike, ga vreči iz službe in izgnati na obrobje družbe, kjer naj čim prej umre. Ne karikiram, res je vedno bolj tako. Vsaj v svetu medijev in družabnih omrežij.

Tako kot so ZDA svojo agresivno zunanjo politiko sčasoma zvlekle nazaj v domovino, v obliki militarizirane policije, ki se obnaša kot okupacijska vojska, ne kot del skupnosti, tako so mediji odnos do sovražnih držav tako ponotranjili, da enak pristop uporabljajo proti domači javnosti. Tako kot medijem v boju proti sovražnim državam sledijo množice spletnih aktivistov, ki njihova sporočila širijo po družabnih omrežjih, tako smo tudi mi deležni podobnih vojsk na naših družabnih omrežjih, ki bojujejo vojno proti skeptikom. Ponavljajo za strokovnjaki, jih kujejo v zvezde, delijo tiste raziskave, ki jim najbolj koristijo, smešijo, napadajo, celo grozijo drugače mislečim. Seveda, priznati je treba, da tudi ti drugače misleči počnejo enako. Ponavljajo za strokovnjaki, ki jim sami verjamejo, delijo tiste raziskave, ki jim najbolj koristijo, smešijo, napadajo, celo grozijo drugače mislečim. Kot da bi kdo preslikal twitter spopade med tistimi, ki verjamejo, da Kitajska izvaja genocid nad Ujguri in drugimi, ki temu oporekajo.

Kam to vodi? Priznati moramo, da je vedno bilo tako. Ljudje znamo kot vrsta biti zelo neugodni in redkost je, da svoja mnenja soočamo na civiliziran način, v želji, da skupaj pridemo do resnice. Raje se delimo na plemena in spopadamo, pri čemer večina ta spopad jemlje kot šport, v katerem je važno le, da zmagajo naši. Resnica gor ali dol. Toda, ko mediji aktivno delajo na tem, da utišajo opozicijo ( v tem primeru pač tiste, ki so skreptični do ukrepov na splošno, do mask, do cepiva, itd …), delajo tudi na tem, da onemogočijo vsakršno razpravo. Če je onemogočena razprava, tudi možnosti, da družba kot celota spozna svoje napake in se spremeni, ni več. Vsi se priklanjajo strokovnjakom (ker, kaj boš pa ti bebec, ki si komaj šolo naredil, pametoval proti onemu dobro izobraženemu strokovnjaku!), tudi če se ti motijo. In potem se celotna družba enkrat sesuje, kakor se je Sovjetska Zveza. Tisti imperij je bil poln ljudi, ki so vse vedeli bolje in niso dovolili drugačnih mnenj in so bili prepričani, da drugačne poti, kot je njihova, ne more biti. Potem pa so preprosto propadli. Ujeti smo med Scilo in Karibdo totalitarizma prevladujočih medijev in brutalnih razkolov znotraj družbe, ki jih poglabljajo družabna omrežja. Nenehno smo v vojni. Po eni strani vladajoče elite in mediji delajo na tem, da utišajo drugačna mnenja, po drugi strani se ta vseeno izražajo skozi plemenske spopade polne sovraštva. Ljudje se vedno manj pogovarjajo, vedno bolj bevskajo, vse je osebno, vse je razlog, da se nekoga preprosto odreže iz življenja.

Mogoče bi vsi skupaj morali narediti korak nazaj in tudi na pereče teme nehati gledati kot na vojno, v kateri popuščanje ni dovoljeno.