Ali Lukašenko namerno pošilja migrante in begunce na poljsko mejo? Mogoče. A o tem bi morali v EU misliti prej

Razmere na meji med Belorusijo in Poljsko se slabšajo. Poljske oblasti Belorusijo obtožujejo, da migrante in begunce uporablja za pritisk na Evropsko unijo in NATO, da Belorusi te ljudi celo vozijo z letali iz tretjih držav in jih potem kot živo orožje pošiljajo na poljsko mejo. Čisto mogoče, da te obtožbe držijo.

RTV Slovenija:

Poljska je v ponedeljek po lastnih navedbah preprečila vstop več sto prebežnikov, večinoma iz bližnjevzhodnih držav, čez mejo z Belorusijo. Na mejo je poslala 12.000 svojih vojakov ter pozneje tudi na spletnih omrežjih objavila posnetke nasilja.

Poskus prečkanja ograje z bodečo žico, ki jo je Poljska postavila na meji, so poljske sile sicer preprečile, a na območju ostaja na tisoče ljudi, po poročanju BBC-ja okoli 2000.

Mar se nihče ne bo vprašal, zakaj je do tega prišlo?

Tukaj sta dva različna elementa zgodbe, o kateri bi se morali pogovoriti. Najprej je tu nenehen pritisk migrantov in beguncev proti Evropi. Množice se iz vseh strani kar naprej valijo proti obljubljeni deželi, ker verjamejo, da bo njihovo življenje v bolj razvitih članicah Evropske unije boljše. Prihajajo iz Afrike, iz Bližnjega vzhoda, iz Afganistana. Nekateri so begunci pred političnim zatiranjem, drugi le iščejo boljše življenje, kot jim ga lahko ponudijo države, v katerih so se rodili. Ne enih ne drugih ni treba zaradi tega sovražiti. Ljudje so vso zgodovino bežali in se selili v kraje, kjer je bilo življenje boljše. Pravi vprašanji tukaj sta, koliko priseljencev lahko prenesejo države, kamor so ti namenjeni in zakaj jim države, iz katerih prihajajo, ne morejo zagotoviti boljšega življenja.

Ne, sever in zahod Evrope ne more sprejeti vse Afrike in Bližnjega vzhoda. To je nemogoče. To bi ne le zrušilo gospodarske temelje Evrope, ampak privedlo do radikalne spremembe ustroja družb in morebiti celo do državljanskih vojn. Možnosti so torej omejene. Da, res je, da del gospodarstva podpira priseljevanje, ker ne najde dovolj poceni domače delovne sile, toda tudi tukaj so neke omejitve. Razumljivo je torej, da nek nadzor na zunanjih mejah biti mora in da vsi, ki to želijo, preprosto ne morejo priti.

Toda, zakaj ljudje sploh prihajajo? Dejstvo je, da so ZDA s svojimi zavezniki, med njimi tudi evropskimi državami, destabilizirale mnoge države na severu Afrike, na Bližnjem vzhodu in tudi Afganistan, od koder so se pred kratkim tako neslavno umaknile. Ta destabilizacija je prinesla propad nekaterih sicer dokaj uspešnih držav. Libija je dober primer. Uničenje Gadafijevega režima je odstranilo oviro afriškim popotnikom na sever, ki so se zavoljo popolnega razsula sistema lahko znašli celo v vlogi sužnjev, ki so jih, in jih verjetno še vedno, prodajajo na tržnicah po zdaj uničeni libijski državi. Dvajset let so ZDA in njihovi zavezniki nadzorovali Afganistan in kljub temu niso uspeli ustvariti spodobne države, kjer bi prebivalstvo živelo v blagostanju in ne bi bilo potrebe, da se toliko njihovih prebivalcev podaja s trebuhom za kruhom, ali pa beži pred zmagovitimi Talibani. Najbolj tragičen primer je seveda Sirija, v kateri so tuje sile s podporo ‘zmernim’ upornikom povzročile pravi eksodus prebivalstva. Seveda so za tok beguncev te taiste tuje sile potem obtožile sirsko oblast in si s tem oprale roke.

Da, priznati je treba, da marsikje krivde za slabo stanje ni treba iskati v zlonamernem vplivu tujih sil, ampak kar v domači skorumpirani eliti. Toda, mar se nihče ne čudi, kako nekdanje kolonije evropskih velesil nikakor ne najdejo načina, kako se razviti in svojim prebivalcem nuditi blagostanje? Kako to, glede na to, kako pozitiven bi naj bil vpliv zahoda na ves svet? Zakaj šele s prihodom Kitajske tem državam, govorimo predvsem o Afriki, končno kaže bolje? Ampak, seveda, tega ne smemo govoriti, kajti večina zahodne politike in medijev prav trepeta pred kitajskim vplivom in bo naredila vse, da se ta čim bolj zmanjša, ob tem pa ne bo niti mignila s prstom, da bi Afričanom kaj pomagala.

Vidite, tudi to je razlog, zakaj prihaja toliko beguncev in migrantov.

In potem je tu jeznoriti Belorus. Težko je ocenjevati, kdo je zmagal na lanskih predsedniških volitvah v Belorusiji. Čisto mogoče, da je Lukašenko goljufal, a jasno je tudi, da je imel in še ima kar nekaj podpore, drugače se ne bi obdržal na oblasti. Kakorkoli, v evropskih prestolnicah so se odločili, da mora Lukašenko proč in mu malodane napovedali vojno. S sankcijami in gospodarskimi in diplomatskimi pritiski, ne z orožjem, kajti tedaj bi morala posredovati Rusija in vojaško zaščititi svojega zaveznika. Navsezadnje obe državi delata na integraciji v neko novo skupno državo. Ti pritiski na Lukašenka so povzročili, da je ta povsem opustil svojo staro igro, s katero je Evropejce in Ruse izkoriščal, da si je zase in za svojo državo izboril najboljše pogoje. Nikoli ni bil ruski satelit, vedno je delal težave, celo zaviral je integracijo obeh držav, a poglejte, kam so ga privedle vse sankcije zahodnih držav: naravnost v Putinov objem! Bravo, Evropa, to pa je mojstrstvo!

Aleksander Lukašenko ni tip, ki bi ga bilo mogoče umiriti z grožnjami in sankcijami. Zaveda se razmerij moči, ve, kaj lahko in česa ne sme narediti in ve tudi, da ga sankcije ne bodo uničile. Ve seveda tudi, da lahko k pristanku prisili potniško letalo, ki je tisti hip nad beloruskim ozemljem in iz njega zvleče opozicijskega blogerja. Navsezadnje, le kje se je tega naučil? Pa ne pri zahodnih državah, ki so k pristanku prisilile letalo bolivijskega predsednika Moralesa, ker so sumile, da se na krovu skriva Snowden? No, uporabe beguncev in migrantov se je verjetno naučil pri turškem predsedniku, ki je prav tako kot on, mogoče še bolj, odporen na grožnje in sankcije. Turčija seveda že leta in leta stoji kot zapreka valovom migrantov in beguncev, ki bi radi naprej v Evropo in tu in tam, če se veliki Turk ne počuti ravno najbolje, pogleda proč, ko se večja množica napoti proti grški meji.

Kakšna je lekcija te drame? Najprej, da mora razviti, bogati svet bolj pomagati revnim državam sveta. Ne sme nanje gledati le kot na bivše kolonije, iz katerih lahko pridobiva poceni resurse in delovno silo, ne sme se do njih obnašati kot do sovražnikov, ki jih je treba destabilizirati z raznimi prevrati, barvnimi revolucijami, sankcijami in celo z vojaškimi intervencijami. Rešitev leži v obsežnem sporazumu o pomoči tem državam, katerega del mora seveda biti tudi, da bodo te države svoje uboge množice držale doma, a jim bodo vsaj lahko ponudile lepšo prihodnost, kot se jim kaže zdaj. Vem, vse skupaj se sliši utopično. Ti ljudje še Bosne in Hercegovine ne znajo postaviti na noge in ta država je na samem pragu Evropske unije.

Druga lekcija je, da se ni najbolj pametno vmešavati v notranje zadeve drugih držav, ker lahko te neprijetno udarijo nazaj. Belorusija je dober primer. Mimogrede, kje so zdaj vsi tisti silni strokovnjaki, ki so še lani napovedovali, da so Lukašenku šteti dnevi? Nekam dolgo se drži, mar ne? Mogoče pa le niso tako pametni, ti strokovnjaki. Mogoče jih ni modro poslušati, ko blebetajo o potrebi po novih sankcijah, o odločnem odzivu. Mogoče bodo ti ljudje samo zaostrili razmere do te mere, da bodo začele padati žrtve. Belorusi seveda znajo tudi streljati, za hrbtom pa čaka ogromna ruska vojska, ki se je v zadnjih dveh desetletjih silno modernizirala in ki nenehno vadi prav vojno čez belorusko ozemlje naprej na Poljsko in celo dalje v Nemčijo.

Moj nasvet bi bil, da se voditelji držav Evropske unije skupaj z beloruskim in ruskim predsednikom zaprejo v neko sobano in se dogovorijo, kako naprej. Konec sankcij, konec podpore opoziciji, konec vmešavanju v notranje zadeve, odprta vrata za gospodarsko in varnostno sodelovanje, garancija, da bo Belorusija prestregala in vračala begunce in migrante. To bi seveda morali narediti tudi s Turčijo in delno je bilo narejeno, a seveda s figo v žepu, kar turški predsednik Erdogan seveda ve, zato pa tudi je tako zlovoljen. No, malo ga tudi razganja imperializem in želi razširiti turško interesno sfero in mu pri tem množice revežev (nekateri niti niso tako revni, glede na to, koliko plačujejo tihotapcem) še kako koristijo. Da, to bi bilo dobro narediti in tako zmanjšati napetosti, a vsi vemo, da temu ne bo tako. Razmere se bodo le še zaostrovale, Poljaki bodo rožljali z orožjem in Belorusi se jim bodo čez mejo smejali, ker vedo, da bodo oni prej v Varšavi, kot Poljaki v Minsku. Impotentni evropski politiki bodo uvajali sankcije in Belorusijo še bolj tiščali v ruski objem. Vmes med vsemi temi brutalnimi geopolitičnimi igricami pa bodo trpeli navadni ljudje. Begunci, migranti, lokalno prebivalstvo.