Dolgo je NSi čakala, da je svojemu koalicijskemu partnerju bolj odločno rekla ne in to se je zgodilo v primeru ministra za okolje, ki je zdaj bržkone v brezizhodnem položaju, tudi če še vedno uživa podporo svojega predsednika vlade. Andreja Vizjaka ni odnesel katastrofalen poraz na referendumu o vodah, bodo ga pa njegove besede izpred več kot deset let. Tiste neumnosti o ‘glupih davkih’ in da bodo ‘kakšnemu sodniku strli jajca’ so bile dovolj celo za pohlevno manjšo partnerico v koaliciji. Toda, mar smo lahko prepričani, da je ta stranka kar naenkrat našla hrbtenico in da je Andrej Vizjak v njihovih očeh prestopil vse meje dobrega okusa? Ali pa gre za prvo preigravanje na političnem parketu pred parlamentarnimi volitvami in se NSi želi le pokazati kot samostojna politična stranka, ki ni le brezumni satelit stranke SDS?
Nobena skrivnost ni, da NSi smatram za resno konservativno stranko. Po mojem mnenju bi prav ta stranka morala obvladovati politično desnico, ker gre za stabilno, spodobno, zmerno konservativno silo, ki se spogleduje tudi z ekonomskim liberalizmom in kot takšna nagovarja del volilnega telesa in brani njihove interese. Ogromna razlika je med NSi in SDS, ki se je spremenila v skrajno politično silo, ki ruši vse pred sabo in Slovenijo vodi, ali si to vsaj želi, v neko arbitrarno vladavino, kjer vse niti vleče vrhovni poglavar. Da, res je tudi, da se z marsičem, kar NSi predstavlja, ne strinjam. Toda, to ne pomeni, da zaradi tega to stranko sovražim. V delujoči demokraciji mora biti tudi prostora za sodelovanje, za spoštljivo nestrinjanje. Lahko si predstavljam, da bi v kakšnih drugačnih razmerah lahko nastala velika koalicija, katere del bi bila NSi. No, za te volitve v Državni zbor je najboljša jasna izbira med strankami KUL na eni strani in zavezništvom SDS in NSi na drugi. Naj državljani odločijo med enim in drugim. Toda, ko bo enkrat SDS nehala biti takšna velika nevarnost za slovensko demokracijo, bo napočil čas, ko povezovanje preko velike ločnice v slovenskem političnem prostoru ne bo več nič strašnega. Ne pristajam na tezo, da so vsi isti. Razlika med delovanjem stranke NSi in stranke SDS je namreč očitna, čeprav njihovi kritiki tega ne bodo nikoli priznali.
Toda, zdaj smo v mesecu novembru, na vrhuncu krize s Covid-19, v času, ko počasi zmanjkuje denarja za radodarno pomoč države državljanom in gospodarstvu. Pred nami je le še nekaj mesecev do parlamentarnih volitev. To je čas, ko politične stranke začenjajo resno razmišljati o strategiji, ki jo bodo uporabile v boju za volivce. Vprašanje, ali je članom stranke NSi dovolj pogosto brezobzirnih potez stranke SDS, ali pa se le strateško pozicionirajo pred volitvami, da bi lažje prepričevali volivce, da so samostojna stranka, je na mestu. Namreč, jasno je, da med obema strankama ni popolnega zaupanja in ga nikoli niti ni bilo. Gre za zavezništvo. NSi sodeluje v Janševi vladi, ker lahko tu najbolje uresniči svoj program in ker lahko na ključne položaje v državi postavlja svoje kadre. Ne slepimo se, da tu ni korupcije. V tej državi se temu ni mogoče ogniti, nemogoče je preprečiti politično kadrovanje in pretirano kritiziranje te vlade, češ da ta počne nekaj povsem novega in nezaslišanega, je smešno. Tako se pač to državo vodi že zadnjih 30 let, ne glede na ideološko barvo vlade. Nedolžni so samo tisti, ki nikoli niso bil udeleženi pri oblasti. Torej Levica in podobni.
Odtegnitev podpore Andreju Vizjaku je lahko le prvi strel v večjem spopadu med SDS in NSi. Predstavljamo si lahko, kako bo reagiral predsednik vlade in do kakšnega dna se bodo spustili mediji, ki ga podpirajo, če bo NSi preveč nergala. Ni pa rečeno, da bo. Da bo za kaj takšnega sploh potreba. Že odstavljanje ministra Vizjaka se lahko zavleče, Janša ga navsezadnje lahko tudi žrtvuje. Janša lahko v zadnjih mesecih vladavine popusti tudi pri imenovanju evropskih tožilcev, nekaj na kar v NSi zagotovo tudi ne gledajo s simpatijo. Takšno popuščanje bi NSi lahko koristilo v tem, da bi potem lažje trdila, da ta vlada ne podlega skrajnostim, nekaj česar bi se sami radi otresli, saj si želijo bolj uspešno nagovarjati bolj zmerne volivce politične sredine.
Priznam, da ne vem, kako se bo v naslednjih mesecih razvijal odnos med SDS in NSi in kakšne bodo v ozadju računice. Navsezadnje bi lahko zlom odnosov med strankama bil le zaigran in v službi iskanja večje podpore med volivci, jasno pa je tudi to, da sta se tudi po brutalnem predvolilnem obmetavanju obe stranki po volitvah sposobni znova združiti v novi vladajoči koaliciji, nekaj kar je ob trenutnih razmerjih sil sicer bolj malo verjetno. Pričakujemo lahko vsaj nekaj trenj, ki bodo postala del predvolilne kampanje.
Jinov svet 