Begunci in migranti na meji med Poljsko in Belorusijo so postali žrtve večje vojne, ki jo Lukašenko vodi proti zahodu in obratno. Beloruski predsednik je do zdaj dokazal, da je pripravljen agresivno reagirati na napade na njegovo vladavino in da se zelo slabo odziva na sankcije. Kljub temu pa mu ne bi smeli naprtiti vse krivde za dramo na meji. Beloruska letala mogoče že vozijo begunce in migrante v državo, od koder potem romajo proti meji obljubljene dežele (ne Poljske, radi bi šli naprej), toda gre le za delček večjega problema.
Begunci in migranti na vrata Evrope trkajo pri številnih vratih. Da zdaj toliko poslušamo o Lukašenkovem izsiljevanju, je posledica geopolitičnih interesov nekaterih držav. Pritisk je namreč tudi v Italiji in na meji med Grčijo in Turčijo. Prav pri slednjem lahko vidimo vso dvoličnost odzivov nekaterih držav. Turki še kako radi migrante in begunce uporabljajo kot geopolitično orožje, kadarkoli se Erdoganu zazdi, da se zahod proti njemu grdo obnaša. Seveda je pa res tudi, da je Turčija sprejela ogromno beguncev in migrantov in da ti predstavljajo veliko breme za turško državo.
Na krizo na meji med Belorusijo in Poljsko moramo gledati kot na del spopada med zahodom in Rusijo, v katerem Turčija igra zelo zapleteno vlogo. Rusija in Belorusija sta zaradi zahodnih pritiskov na Minsk pospešili svojo integracijo. Že do zdaj sta to bili zavezniški državi in Rusija je bila obvezana, da jo vojaško zaščiti. Jasno je, da nikomur ni posebej mar sam Lukašenko in sta demokracija in svoboda v Belorusiji v drugem planu. To dokazuje že odnos zahoda do sosednje Ukrajine, kjer zaradi cenzure ugašajo opozicijski mediji in kjer očitno ni nič narobe, če je država razpeta med skorumpirano oligarhijo in skrajnimi nacionalisti, ki odprto slavijo nacistične sodelavce. Lukašenko nikoli ni bil satelit Moskve, ampak je vodil neodvisno politiko: šele pritiski zahoda so ga spremenili v to, kar je za Kitajsko Severna Koreja. Belorusija postaja zelo nevaren igralec, ki se zanaša na zaščito svojega velikega zaveznika in ki je pripravljena celo na direktni spopad. Begunci in migranti na meji so že eno, Lukašenkovo opozorilo, da bi Belorusija lahko ustavila pretok plina čez svoje ozemlje, drugo. Ta poteza bi lahko še dodatno zaostrila razmere v Evropi in mnoge revne prebivalce celo obsodila na smrt, ker ne bi imeli več dovolj denarja za ogrevanje. Že zdaj jih preveč umre prav zaradi tega, čeprav se o tem seveda ne poroča kaj prida. Seveda pa je to nekaj, česar Rusi ne bi podprli in česar zagotovo nikoli niso predlagali svojemu zavezniku.
Do zaostrovanja pa ne prihaja le med Belorusijo in Poljsko. ZDA so z zavezniki v Črnem morju začele nenapovedane vojaške manevre. Hkrati so namestile dodatne sile v Bolgariji, svojim prijateljem Ukrajincem pa so zopet pihale na dušo, tako da si ti morebiti celo mislijo, da bi v primeru napada na uporniški Donbas bili deležni ameriške zaščite. Rusi so seveda takoj reagirali. Podobno kot spomladi, ko je Kijev rožljal z orožjem, so proti ukrajinski meji poslali večje sile. V Washingtonu so to seveda takoj predstavili kot priprave na invazijo, čeprav je jasno, da gre za reakcijo na njihovo početje. Toda, dvoma ni nkakršnega, da Rusija v Donbasu posredovala bo, če bo prišlo do vojaške operacije ukrajinskih vladnih sil. Jasno je tudi, da bo to vojno zelo hitro dobila, no, odvisno od tega, s čim se bodo zadovoljili v Kremlju. Scenarijev je več. Najmilejši je napotitev sil v Donbas in priključitev te regije Rusiji. Seveda bi Rusi lahko prodrli še dlje, ustanovili tako imenovano Novorusijo, ki bi segala do Odese, s čimer bi recimo odpravili problem Krima z oskrbo vode. Najradikalnejši scenarij bi bil pohod na zahod in zasedba Kijeva, a ta scenarij je glede na to, kako se je do zdaj obnašala Putinova oblast, najmanj verjeten.
Poljska je na mejo z Belorusijo napotila 12000 vojakov. Združeno kraljestvo je napovedalo napotitev manjše skupine svojih vojakov. V odgovor beloruske in ruske sile izvajajo manevre. Na željo Belorusije sta nad državo v spremstvu beloruskega prestreznika poletela dva ruska strateška bombnika. Kot je v intervjuju za rusko televizijo povedal ruski predsednik Vladimir Putin, je takšna poteza dokaj nepomembna, a je hkrati opozoril na polete ameriških strateških bombnikov v bližini ruskih meja. Da, jedrske vojne zaradi spora na meji med Belorusijo in Poljsko ne bo in preleti strateškega letalstva so lahko le sporočilo nasprotniku. V tem primeru očitno, da bo Rusija ne le v Ukrajini, ampak tudi v Belorusiji posredovala z vojaško silo, če bi se zahod nespametno odločil za vojaško intervencijo, ali bi se v Ukrajini oblasti odločile obračunati z uporniki.
Vse premikanje vojaštva je seveda razlog za skrb. Ne, ker bi ZDA in Rusija želeli vojaškega spopada, ampak ker to povečuje napetosti in daje tretjim igralcem možnost, da sprovocirajo večji konflikt. Poljakom na primer ni mar, če ruski plin ne bo več prihajal do zahodne Evrope. Ukrajinske oblasti bi se ob prihajajoči energetski krizi lahko odločile za vojno, tudi če je ne morejo dobiti, samo zato, ker bi to bil prikrilo propadanje države. Toda, vse v vsem, je še najbolj verjetno, da se na koncu ne bo zgodilo nič dramatičnega. Tudi potok beguncev in migrantov v Belorusijo bi moral usahniti, če jim bodo v nekaterih državah na Bližnjem vzhodu onemogočili, da poletijo proti Minsku. Takrat bodo seveda ubrali kakšno drugo pot. Recimo čez Balkan.
Jinov svet 