Leto 2022 se je v Sloveniji izteklo z malodane popolno prevlado liberalnega tabora. To, kar imenujemo LDS 2.0 ali politično sredino, nadzoruje najvišje položaje v državi, hkrati pa se lahko pohvali z izredno visoko javnomnenjsko podporo, ki kljub nekaterim zapletom še ne pada.

Robert Golob se na prvi dan novega leta lahko počuti dobro, čeprav se nekje na obzorju že kažejo obrisi morebitne nevihte. Predsednik vlade je brez hujših posledic za podporo stranki, ki jo vodi, preživel trk z notranjo ministrico Tatjano Bobnar in za zdaj se še ne kažejo posledice vojnih razmer v zdravstvu, kjer njegov minister za zdravje Danijel Bešič Loredan z veliko vnemo obračunava z nepokornim in nekoliko požrešnim zdravstvom. Gibanje Svoboda še vedno uživa najvišjo javnomnensjko podporo. Čez 30%. Opozicijska SDS se giblje okoli 20%, a Janšev problem je ta, da ima polovica prebivalstva o njem in SDS izredno negativno mnenje. Ne glede na to, kaj bo naredil Golob, ti ljudje SDS volili ne bodo. Bodo pač poskusili z novo instant stranko.

Lahko razpravljamo o tem, ali bi Robert Golob zdaj zasedal položaj predsednika vlade, če bi Janez Janša in ljudje okoli njega imeli dovolj pameti, da ga ne bi žagali z mesta prdsednika uprave Gen-I. Vsekakor zanimiv razplet dogodkov. Če ne bi bilo Goloba, če ne bi bilo Gibanja Svoboda, še ene v vrsti instant strank, ki so pretresle slovensko politično sceno, bi bržkone bil kdo drug. Mogoče bi imel manjši uspeh, toda SDS vseeno ne bi zmagala. Matematika pač. Številke. To, kar imenujemo za liberalni prostor na sredini, obsega tam okoli 300 do 400000 volivcev in to je dovolj za zmage na volitvah. Dodamo še bolj socialistično usmerjene volivce in skupaj z lahkoto presegajo to kar zmoreta skupaj zbrati SDS in NSi. Ampak to so že stare novice.

Gibanje Svoboda je na državnozborskih volitvah slavilo velik uspeh in je v koaliciji prevladujoča stranka. SD in Levica sta po številu poslancev proti Gibanju Svoboda drobiž. Robert Golob mora spoštovati koalicijski sporazum, a da je on kralj, ne more dvomiti nihče. Sicer je presenetljivo, da Mescu preko ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dopušča vladi dajati bolj socialistični vtis, predvsem glede dviga minimalnih plač, a to lahko pojasnimo s tem, da inflacija sproti žre vse dosežke. Recimo, dvigi plač v javnem sektorju so na papirju sicer visoki, v realnosti pa bodo zaposleni v kakšnem letu na slabšem kot so bili in to bo imelo pozitiven vliv na poračun.

Robert Golob je kralj, ki ga za zdaj nič ne ogroža. Za zdaj.

Liberalni tabor je še eno zmago dosegel z izvolitvijo Nataše Pirc Musar za predsednico republike. Ne moremo reči, da gre za Golobovo kandidatko, za kandidatko Gibanja Svoboda, saj so si v samem začetku za svojo kandidatko izbrali Marto Kos. Ampak, to so vse ljudje iz istega tabora. Strankarske izkaznice niso toliko pomembne kot ideologija. Če bi zmagal Anže Logar, bi slavili konservativci, da bi slavili socialisti bi moral zmagati Brglez, čeprav se tudi on nahaja bolj nekje proti politični sredini.

Predsednik vlade, predsednica Republike, predsednica Državnega zbora, številni ministri, vse to so ljudje, ki razmišljajo in govorijo zelo podobno, so sadovi enakega drevesa in skupaj predstavljajo zmagoslavje liberalnega tabora, kakršen ta v Sloveniji pač je. Saj veste, kulturno prebujeni posamezniki, ki so jim pri srcu pravice raznih manjšin, rahlo pozeleneli, čeprav ne povsem, z vero v vlogo države v gospodarstvu, a hkrati nasprotniki socializma, kakršnega predstavlja Levica, odvetniki, sodniki, profesorji, direktorji državnih podjetij, ljudje na nekoliko višji stopnji blagostanja kot večina in po svojem mnenju tudi nekoliko bolj razgledani kot večina.

Smo v obdobju čiščenja Janševih kadrov. Nekoliko se to dogaja v državnem gospodarstvu, mediji, ob tem mislimo na RTV Slovenija, so naslednji na vrsti. Ko bo ta prevzem končan, bo liberalni tabor obvladoval večino vzvodov moči v tej državi. Na medijskem področju bo SDS znova odrinjena v svoj geto, nacionalna RTV pa bo izraz točno določene ideologije in vrednot. Ne slepimo se, da gre pri spopadu za to, kdo bo vodil osrednja poročila za kaj drugega kot za željo pod nadzoru nad tokom informacij. No, gre tudi za kadrovanje, za zagotavljanje dobro plačanih služb ‘našim’, to je tudi res.

Svoboda pleše. Ta hip lahko, ker je zmagoslavje skoraj popolno. Toda, bo tako tudi v prihodnje?

Živimo v kriznih časih. Vojna v Ukrajini, spopad med Rusijo in kolektivnim zahodom in povsem neustrezna politika sankcij proti Moskvi, vse to je v nebo pognalo cene energentov. Rusija na svetovne trge izvaža tudi druge surovine, ne le energente, zaradi česar sankcije škodujejo predvsem Evropejcem samim. Po drugi strani Američani pripravljajo teren za zaostritev odnosov s Kitajsko, kar nas bo odrezalo od poceni kitajskih izdelkov in razgalilo našo odvisnost od tovarne sveta. Malo verjetno je seveda, da nam bo v prihodnjih mesecih zmanjkalo nafte in plina. K sreči so sankcije proti Rusiji farsa, ker nafta in plin zdaj k nam prihajata po bolj zavitih poteh in tako polnita naša skladišča. Hkrati imamo tudi toplo vreme, zaradi česar je poraba nižja. Toda, posleidca višjih cen je tudi, da naša industrija postaja manj konkurenčna, kar je povezano z nižjimi dobički, celo z izgubami in z višanjem brezposelnosti. Na koncu se to prevede v nižjo gospodarsko rast in višjo inflacijo. Ljudje to seveda čutijo.

Za zdaj se slovenska vlada še dokaj uspešno spopada s posledicami krize, čeprav bi lahko kakšno rekli o tem, kako poceni smo prodajali svojo elektriko in kako drago jo na trgih kupujemo nazaj. Toda, država še funkcionira, ljudje še ne trpijo, gospodarstvo je še na nogah. Če bo ostalo tako, bo kljub neogodovanju podpora vladi ostala dokaj visoka, prav tako pa bo na prvem mestu po priljubljenosti ostalo Gibanje Svoboda. Če bo ostalo tako. Prihodnosti ni mogoče napovedati, niti je to, kako bo čez nekaj mesecev povsem v rokah slovenske vlade. Tisti, ki odločajo, prebivajo v Washingtonu in Moskvi. Mogoče tudi v Alžiriji, od koder si obetamo uvažati zemeljski plin. Lahko se torej obrne zelo slabo in tedaj bo podpora vladi začela padati.

Robert Golob je dobro preživel konflikt s Tatjano Bobnar, čeprav je treba reči, da je zdaj že nekdanja notranja ministrica za mnoge volivce predstavljala pravi simbol pokončnosti. Ko se je predsednik vlade razšel s svojo ministrico, je nakazal, da je nova vlada v marsičem podobna stari, Janševi, kar je postavilo temelje za krepitev nezaupanja med volivci, ki so med vsemi svojimi petkovimi protesti sanjali o nečem novem, drugačnem. Pognale so korenine, iz katerih se lahko rodi zamera in vsi vemo, da je ravno volilno telo, ki je na oblast prineslo Gibanje Svoboda zelo zamerljivo. Le poglejte, kaj so naredili s SMC. Robert Golob bo moral zelo paziti, da se ne zaplete v kakšen podoben konflikt, kajti to bi ga utegnilo stati veliko podpore.

Prav zdaj lahko opazujemo posledice desetletij neustrezne politike na zdravstvenem področju. Je že zanimivo, da si je predsednik vlade sploh drznil v ta spopad, ki ga tako odločno vodi minister za zdravje Danijel Bešič Loredan. Padajo težke besede, vse bolj kaže, da smo s strani dela zdravstva deležni izsiljevanja na ramenih ničesar krivih pacientov. Hujše je stanje, večji je pritisk na ministra in na vlado, večja je možnost, da bo zdravstvo dobilo to kar želi. Pozor, ne le višjih plač, ampak kakor vedno bolj kaže, uničenje sistema in preselitev večine v bolj dobičkonosne zasebne vode. Nobeno presenečenje ni, da opozicija to izkorišča za kritiko vlade. Bili bi nori, če tega ne bi počeli. Dlje ta vojna traja, bolj bodo volivci jezni na vlado in v neskončno pač ne bo mogoče jeze preusmerjati v delo preteklih vlad.

Gibanje Svoboda lahko pleše in pleše lahko tudi ves liberalni tabor. To je že treba priznati. A kaj nam bo prinesla prihodnost je težko napovedovati. Preveč je neznank in tudi volilno telo je nezanesljivo in si lahko hitro premisli. Razmerje moči med navezo liberalcev in socialistov na eni strani in konservativcev in nacionalistov na drugi bo bržkone ostalo enako, toda s polomom Gibanja Svoboda se utegne pojaviti potreba po spet novem instant rešitelju.

Čas bo pokazal.