To je tako zanimiva teorija zarote, da jo moram omeniti. Resnica je takšna, da ob začetku republikanskega boja za kandidata za predsednika ZDA, Donaldu Trumpu nihče ni pripisoval resnih možnosti. Ali vsaj malokdo. Ni prvič, da se je Trump podal v tekmo in prejšnjič, leta 2000, je kot kandidat reformne stranke klavrno pogorel. Verjetno niti Trump sam ni pričakoval takšnega uspeha, kot ga je doživel v drugi polovici leta 2015 in v prvi polovici leta 2016.

Da človek, kot je Donald Trump, lahko doseže takšen uspeh, so potrebni veliki premiki znotraj volilnega telesa. V resnici je bil Trump ob pravem času na pravem mestu in je s svojim načinom in z nekaterimi sporočili našel povezavo z velikim delom volivcev, ki podpirajo republikansko stranko. Potem se je snežna kepa začela kotaliti in je postajala vedno večja. Koristilo mu je, da so mediji v njem prepoznali klovna, postranskega igralca, dobrega za zabavo, dokler ne bi nastopil neizbežni trenutek, da bi se odrasli spopadli za republikanskega kandidata za mesto predsednika ZDA. Bush ali Rubio ali kdo drug, nikakor Trump. To je Trumpu pomagalo, da je za malo denarja preko medijev dobil veliko reklame in česar ne v medijih, ne v republikanskih elitah niso razumeli, s svojimi izjavami le povedal tisto, kar je ogromno Američanov mislilo.

Bi Donald Trump lahko bil skrivno orožje demokratov, da bi od znotraj uničili republikance? Ni posebej verjetno. Kakor povedano, nihče mu ni pripisoval veliko možnosti in takšne razkole, kot je tokratni med elitizmom in populizmom ni tako enostavno napovedati. Oziroma, takšen razkol je bil prisoten že prej, le zdaj je dosegel svoj največji obseg in pomagal tako Trumpu in Sandersu, da sta dobila ogromno podpore. Demokrati bi težko vedeli, da se bo kaj takšnega zgodilo.

Po drugi strani, bi Trump želel namerno izgubiti? Mogoče. Ker je še pred letom dni moral biti prepričan, da bo njegova vloga le postranska in si bo pridobil nekaj poceni pozornosti, si zagotovo ni pripravil ne programa, ne organizacije, s katero bi potem lahko tudi vladal. To bi pojasnilo njegovo nesposobnost, da bolj konkretno predstavi svoje načrte. Ker načrtov nikoli ni bilo. Bilo bi možno, da bi Trump želel izgubiti, da mu na koncu resnično ne bi bilo treba prevzeti oblasti in bi končal na položaju, ki bi presegal njegove zmožnosti. Glede na to, da bi ga sovražil tudi del republikanske stranke, bi naslednja štiri leta le grel stolček, veliko pa ne bi mogel narediti, razen da na zunanjepolitičnem področju ne bi začenjal novih vojn in bi podpiral več sodelovanja, ko bi to bilo koristno za ZDA. Na drugih področjih bi ga preprosto blokirali.

Imamo kak dokaz, da Trump skuša namerno izgubiti? Če naj bi bil dokaz to, da kljub drugačnemu bojišču, kot je to bila republikanska tekma, ostaja pri isti taktiki podajanja čim bolj politično nekorektnih izjav, potem je to slab dokaz. Res je, da bi Trump lahko pridobil nekaj podpore med tistimi, ki ne marajo Hillary Clinton, a se bojijo, da bi se Trump kot predsednik obnašal enako kot Trump kot kandidat. Toda sprememba obnašanja bi lahko med njegovimi dozdajšnjimi podporniki vzbudila sum, da se je samo pretvarjal in da bo kot predsednik potem deloval kot vsi pred njim. Zatorej bi to bila nevarna poteza. Hkrati se moramo zavedati moči značaja. Trump je kakršen je in do zdaj se mu v življenju ni bilo treba posebej pretvarjati, da bi dosegel, kar je želel, zato je tudi težko, da bi se zdaj spremenil v bolj politično korektnega kandidata za predsednika ZDA.

Ne, dokaza, da Trump namerno želi izgubiti volitve, nimamo, kar pa ne pomeni, da si tega na skrivaj ne želi. A to je nekaj, česar ne moremo zagotovo vedeti.