Kako se konča je v resnici road trip čez izpraznjeno Ameriko

Najboljši del filma so tesni trenutki tišine med dvema glavnima igralcema, mladim odvetnikom in očetom njegove punce. No, dobro, prizori uničenja in posnetki polj in cest tudi niso slabi. To je potem tudi vse, kar je dobrega v filmu, ki je tipična postapokaliptična akcija z malo manj nasilja kot po navadi.

Potem, ko nenavaden dogodek prekine vse komunikacije in zmanjka elektrike, se dva moška odpravita poiskati punco in hčer. Pot ju vodi iz Chicaga v Seattle, čez sumljivo izpraznjeno Ameriko, pri čemer se soočata s številnimi nevarnostmi, pri tem pa ne vesta, kaj se sploh dogaja. Njun odnos je napet in bi lahko bil gradivo za boljši film, a to preprosto ni.

Ocene filma so katastrofalne, kar se za film katastrofe tudi spodobi.

Šalo na stran. Kar je meni osebno zanimivo je, kako so filmi tega žanra stereotipni in kako nam v resnici pripovedujejo zgodbo o tem, kako Američani vidijo svet, ne o tem, kaj bi se v resnici zgodilo, če bi prišlo do uničujočega dogodka in bi se institucije in tehnologija, ki držijo svet pokonci, sesule.

V bistvu je preprosto. Imate glavnega junaka, ki ljubi svoje dekle in bo zanjo storil vse, potem imate svet poln pokvarjencev, ki takoj izkoristijo priložnost, da izživijo svoje najhujše lastnosti, tu in tam se najde kdo pošten in dober, ampak te se večinoma žrtvuje. Kar hočejo ustvarjalci v resnici povedati je, ti, gledalec, se moraš poistovetiti z junakom, ki je seveda edini dober in čigar ljubezen je edina prava, medtem ko je okoli njega samo razpad. Zombi filmi delujejo na tak način. Ne morete kar pobijati svojih sosedov, ker bi radi edini preživeli, ker mislite, da so neumni, vsaj v primerjavi z vami, če pa jih spremenite v zombije, to postane v trenutku nekaj sprejemljivega. Podobno delujejo Orki v Gospodarju prstanov. Sovražnika tako demoniziraš, tako mu odvzameš vsako pozitivno lastnost, da jih lahko po mili volji sekaš in se potem zvečer ne počutiš niti malo krivega, da si nekoga ubil.

Je ocena ustvarjalcev filmov tega žanra, da bi se ob uničujočem dogodku svet sesul v neko verzijo Pobesnelega Maxa realna? Kdo ve. V ljudeh je marsikaj slabega, kar zatirajo delujoče institucije okoli njih. Zmožni so marsičesa. Toda, po drugi strani bi si upal trditi, da svet ne bi razpadadel na posameznike, ki bi skušali preživeti vsak zase, ampak bi se hitro ustvarile skupine, ki bi naredile red na svojih območjih. Te skupine bi seveda lahko bile isto zlovešče, kot vsaka anarhija podivjanih posameznikov.

Najhujša stvar v filmu? Film, ki se imenuje Kako se konča, v resnici nima konca. Na koncu namreč sploh ne izveš, kaj se pravzraprav dogaja.

Advertisements